18.09.2010
Na vrh z več imeni (Ovčji vrh) PRESTAVLJENO

ZARADI NAPOVEDANEGA ZELO SLABEGA VREMENA JE IZLET PRESTAVLJEN.
O NOVEM DATUMU BOSTE OBVEŠčENI NA SPLETNI STRANI DRUŠTVA.

• Odhod: sobota, 18. 9. 2010, ob 6.00 izpred Mercatorja v Trzinu
• Prihod: V poznih popoldanskih urah
• čas hoje: Po prvi varianti 4-5 ur, po drugi 6-7 ur
• Zahtevnost: Lahka markirana, krajši del zahtevna pot (druga varianta)
• Prevoz: Z osebnimi vozili
• Oprema: Dobra (visoka) uhojena planinska obutev, primerna oblačila za ta letni čas (lahko je še vroče, veter, ...), sončna očala, hrana in pijača iz nahrbtnika, pohodne palice
• Cena: Stroški prevoza - dogovor z voznikom (stroški bencina)
• Prijava: Obvezne prijave po telefonu 031/570-533 oziroma po e-mailu emil.pevec@gmail.com najkasneje do 17. 9. 2010 zvečer.

Ovčji vrh / Kozjak / Kosiak / Geißberg (2024 m)
Vse je očitno prav. Vsa imena označujejo isto goro.

Ovčji vrh stoji na avstrijski strani Karavank. Ker je iz glavnega karavanškega grebena pomaknjen nekoliko proti severu je zaradi svoje lege lepo razgledišče na strme severne stene Stola, Vrtače, Vajneža … proti jugu in Dravski dolini proti severu.
Njegova travnata kopa se dviga severno nad Celovško kočo (Klagenfurter Hütte, 1664 m), ki leži pod ostenji Stola. Od tu Ovčji vrh kaže svojo pohlevno lice – popolnoma drugačen pa se nam kaže iz Bistrice v Rožu, saj goro od tam vidimo kot močno ošiljen skalnat špik.

Iz Trzina se bomo prek mejnega prehoda Ljubelj odpeljali v smeri Borovelj. V Podljubelju (Unterloibl) zavijemo levo v dolino Rož (Rosental) do Bistrice v Rožu (Feistritz im Rosental), kjer zopet zavijemo levo v dolino Medvedjega dola (Bärental), ter po približno osmih kilometrih parkiramo ob cesti (Trate / Johannsenruhe, 1226 m).
Peš bomo nadaljevali še kakšen kilometer po makadamu, nato pa zavili levo po označeni poti mimo Mačenske planine do Celovške koče. Do sem hodimo približno uro in četrt. Od koče zavijemo proti severu in se nato usmerimo na zahodni rob gore. Pot, speljana v ključih, ki je precej strma, nas po razglednih pobočjih v eni uri pripelje na vršno pobočje gore. V zadnjem delu poti strmina popusti in pred seboj zagledamo križ na vrhu.

Razgled z Ovčjega vrha je zanimiv, predvsem zato, ker bomo imeli Karavanke kot na dlani in to iz povsem drugačne perspektive. Tik pred nami je Svačica, pa Orlice, Stol, Vajnež, celoten greben Karavank, vse tja do Kepe v daljavi.

Sestopili bomo po vzhodnem robu, po stezi (na trenutke kar strmo), speljani skozi zaplate ruševja, ki nas pripelje na sedlo Vrata (Matschacher Sattel, 1714 m).

Sicer se bomo že prej odločili, kako bomo sestopili – a od tu imamo dve varianti sestopa:
1. Da se mimo bližnje Celovške koče (10 min) odpravimo do avtomobilov (še vedno je to lepa krožna tura, ki je sicer poimenovana po zaslužnrm celovškem planincu Friedrich Zopp Steig).
2. Da gredo mimo Celovške koče do avtomobilov le vozniki (vmes bo seveda kakšen vodnik), ostali pa se odpravimo v sosednjo dolino (Poden oz. Bodental), ki je zaščitena kot naravni rezervat Poden – Vrtača (Bodental / Vertatscha. Dolina Poden slovi kot najlepša v Karavankah, v osrčju katere stoji slovenska domačija Podnar (gostišče Bodenbauer, 1052 m). Domačin, narodopisec Josip Šašel je za Poden dejal, da je "najmičnejši dol osojnih Karavank". Verjetno je imel kar prav.
Prva varianta opisa sestopa pravzaprav ne potrebuje, ga pa zato varianta v Poden.

Kmalu za Vratci nas čaka najbolj zahteven del poti, ki je zavarovan tudi z jeklenicami (na Štincah = "štengicah") potrebna uporaba samovarovanja, čelade). Ko končno prečimo melišče pridemo do križišče poti. Obisk Vgrizeve planine bomo verjetno pustili za drugič in se kar strmo spustili do travnate ravnice z imenom Mlaka (1157 m). Potem pa nas čaka le še pešačenje do gostišča Podnar, kjer nas bodo (morda že nestrpno?) pričakovali šoferji s svojimi jeklenimi konjički ...
Od Vratc do Podnarja bomo rabili ok. 2 uri.

Morda se bomo nazaj grede ustavili še pri Sereinigu in si ogledala Jezerce (Meerauge = Morsko oko) neverjetne modrozelene barve in se po lesenih mostičih sprehodila okrog njega. Voda je tako čista, da se razločno vidi vse, kar leži na dnu. Legenda pripoveduje o povezavi z Blejskim jezerom: Podnarjevim je baje nekoč padel v Jezerce par volov, potem pa so ju našli v Blejskem jezeru (Gorenjski glas, 25. 11. 2007).

(Skupaj "sklanfano" iz raznih virov ...)

VEčJI ZEMLJEVID

ZEMLJEVID (za voznike!)