Planinsko društvo Onger Trzin

Kar na nam ni uspelo predlani (slabo vreme) in lani (premalo prijav), nam je naposled letos! Polovično zaseden avtobus (očitno je v Trzinu tudi zastonj predrago …) z nekaj trzinskimi in več ljubljanskimi otroki je v sobotnem zgodnjem dopoldnevu pripeljal na Roglo, kjer so se v mokrem, hladnem in vetrovnem vremenu izkrcali vsi udeleženci in člani posadke (šofer je vendarle ostal za volanom …). Po prislini kavi v hotelu Planja, med katero je trzinski vremenski ugotovil, da se bodo Kranjcem (med njimi so tudi Trzinci) vremena vendarle zjasnila. In dejansko smo še enkrat več potrdili rek slab začetek, dober konec.

Če so od sedla Komisija in na obhodu Mulejevega vrha še prevladovali odtenki sive, pa so nas Lovrenška jezera že pričakala v soncu. Temu so se na prečenju nekdanjih pašnikov na Črni mlaki pridružili še popoldanski okrasni oblački, ki so se sicer do Ribniškega jezera oz. vrha malce razbohotili, a obdržali vlago tam zgoraj, kjer mora biti, kadar smo mi spodaj. Tako smo lahko z zadnjega vrha le še oddirjali navzdol do Ribniške koče, kjer nas je čakal avtobus in še prej, po enolončnici, borovničev štrudl (ne, tam nimajo zavitkov …).

A kje spet, da ste bili? Prav vam bodi, samo ne nam prodajati bučk, ker te na Pohorju ne rastejo, drugič pojdite raje z nami!

Foto: Filip in Miha Pavšek

Premalo odtenkov sive za dež na Planji.

Pred pohorskimi zverinami sta nas čuvala kar dva psa ...

Eden od pohorskih biserov, natančneje školjka,v kateri se jih skriva polno!

Če hočeš videti in vonjati mravlje je pač treba na kolena.

Eden od pohorskih biserov, natančneje školjka, v kateri se jih skriva polno!

Mame in hčere, neločljiva skupnost, tudi v gorah. In, ja, zima bo huda, saj že psi nabirajo drva ...

Kje pa so pohorska očesa? Nič, bo treba dol in mednje, če stopiš tule na prste se vidi samo rušje.

Na počivališču v zraku (=na brunih in deskah) pod lovrenškim lesenim stolpom.

Iz malega (z-)raste veliko.

Pa so res neke črne vode tu med tem ruševjem!

Tudi mame so kar lebdele od zadovoljstva ...

Tukajle je pa konec poti, bo treba po drugem kraku zanke nazaj.

Je treba poskusiti, če je tudi pohorska voda mokra, kaj pa drugega!

Pokojni Igor Zlodej, ki je bil iz teh krajev, bi napisal ... utrinek!

Drsalci brez drsalk - kdo je to? Vodni drsalec iz družine stenic.

Nožničavi munec je bil eden redkih, ki je že cvetel; za večino drugih cvetlic smo bili še prezgodnji.

Pohorsko ogledalo ...

Nekdanji "mega-pašnik" Planinka vzhodno od Ribniškega (Jezerskega) vrha, v ozadju mejni Košenjak.

Postoj, oj, dragi popotnik, nikar ne hiti tod mimo!

Izmučeni, nezadovoljni in trpeči udeleženci izleta ...

Najmlajšo udeleženko smo podprli oz. opremili s pohodnimi palicami, je šlo precej lažje.

Trpljenje in mučenje II.del ...

Modro in rdeče ter zaščiteno pred soncem, pa še radovedno po vrhu. Sta brata?

Še nekaj trpečih motivov in trpinčenih ljudi ...

Zakaj že pravijo, da so mame desna roka?

Nekoč sem bil/-a tule, zdaj pa je to vse, kar je ostalo od mene. Le kaj bo ostalo od tebe?

Munec "nadzira" tudi Ribniško jezero, v katerega bodo pravkar padli kopasti oblaki.

Še vedno vse ovce "na broju"!

Lokvanji še bodo, tokrat so jih "prekrili" beli oblaki.

Zadnji počitek, se pozna, lezemo vse bolj skupaj ...

Pustimo vodo in vato pri miru, čas je naslednji vrh.

Veliki prijateljici!

Če splezamo na spomenik padlim borcem planincem na Ribniškem (Jezerskem) vrhu smo še višji od vrha.

Ko so otroci zagledali cilj in avtobus smo ostali zadaj le starci, pardon starši.

Na pohorskem vrhu mora biti klopca, saj se daleč vidi, tukajle proti Velenjski kotlini.