Uvod
  Aktualno
  Članarina 2017
  Članarina 2018
  E-trgovina
  Upravni odbor
  Pravilniki, obrazci
  Kontakti
 
   Odseki
Mladinski
Markacijski
Propagandni
Vodniški
Naravovarstveni
Športno-plezalni
 
  Najavljeni izleti
  Članki, zanimivosti
  O Trzinu in Trzincih
 
   Zgodovina društva
  Spominska soba
  Zgodilo se je ...
 
   TV Onger
  Povezave
  Fotogalerije
 
Članki, zanimivosti Natisni stran
 

Na Visoko Rateško Ponco
22.08.2010

Po tem, ko je Miro lani "naskakoval" - beri obiskoval - male Ponce (pri tem je imel pogosto smolo z vremenom), je letos "preklopil", kot pravi, v višjo prestavo. Za začetek je obiskal Visoko Rateško Ponco.
Tudi ta se ni dala kar tako, saj je prvič pripeljal le do Vodic potem pa zaradi prevelike oblačnosti, ki je zakrivala Julijce in Zgornjesavsko dolino moral obrniti. Naslednjič je bilo boljše, čeprav so vremenarji tudi takrat napovedovali popoldanske nevihte.


Jutranji pozdrav Rateških Ponc iz Zgornjesavske doline.

V dolini Belopeških jezer so na izhodišču za Ponce in druge vrhove nad zatrepom kraljevali predvsem avtomobili s slovenskimi registracijami. čeprav je Miro zaradi slabih vremenskih obetov želel pohiteti iz doline, so ga prelepi prizori mogočnega severnega ostenja Mangrta, Malega Koritniškega Mangrta, Vevnice in drugih sosedov vedno znova ustavljali in silili k slikanju. Vseeno je kar hitro prišel do zavetišča Zacchi, ki pa je bilo odprto, čeprav je tabla v dolini naznanjala, da je zapto. Kljub italijanskim napisom, prave poti ni težko najti, vseeno pa je Miro med vzpenjanjem začel dvomiti, da je na pravi poti. Razen nekaj jeklenic ni nič kazalo, da gre za ferato, čeprav je bil vrh, kot se mu je zdelo, vse bližje. Med jeklenicami je treba posebej omeniti prvo, ki je nenavadno debela.


Vevnica in Mali Koritniški Mangart.

Višje na pobočju je ob prehodu preko široke grape na dobro vidnem skalnem jeziku rdeč napis le naznanjal, da je treba za ferato spet preko grape. Železna pot, kot bi lahko prevedli ferato, je opremljena z novimi varovali in nekaj časa tudi kar zračna, vendar je sorazmerno kratka. Na enem mestu je v njej celo lestev, v zgornjem delu, kjer se pot položi in je le še par jeklenic, pa je Miro kar po grebenu, ki je nudil zelo dobre oprimke in stope, predvsem pa čudovite razglede, splezal naravnost na vrh.

Z Visoke Ponce se odpirajo res enkratni pogledi na najvišje vrhove Julijcev in okoliških gorskih skupin. Iz slovenske strani so se dvigale megle, zato pogledi proti Škrlatici, Triglavu in drugim prvakom naših Julijcev tokrat niso bili najbolj kristalni, zelo lepo pa so se videli Viš, Montaž in vrhovi Karnijskih Alp.
Sestop v Planiško škrbino in nato proti zavetišču Zacchi je bil sprva še zelo razgleden, zaradi obnovljenih varoval pa manj zahteven, kot je Miro pričakoval.
Napovedanih neviht pa tistega dne ni bilo.

Foto: Miro Štebe


Koča Zacchi je odprta, čeprav je v dolini tabla govorila drugače.


Strug


Znamenje pred kočo Zacchi.


Poglede je kar naprej vleklo k vrhovom. Spet Vevnica in Mali Koritniški Mangart.


Mala Rateška Ponca z italijanske strani.


Pot so krasili kamnokreči vseh barv.


Ta je kot sonce.


Te že ne bi utrgal za čajčka.


Vem, da so zvončnice, ali so trebušaste, planinske ali celo Scheuchzerjeve pa sploh ni pomembno.


No, tele so pa zagotovo Zoisove zvončnice.


Ko sem mislil, da sem že previsoko, končno oznaka za ferato.


Tam preko je speljana pot. Malo zračno, a so prehodi dobri.


Za pomoč je celo tale lestev.


Razgledi se že odpirajo. Levo Jalovec, desno Mangart.


Še enkrat proti Jalovcu. Z naše strani pa se že ponujajo megle.


Družba na vrhu. Ta Kranjčan pa je dobro hodil.


Tihožitje z vrha.


Mangart se je šopiril na drugi strani, a je bil predaleč.


S Planiške strani se je pa kar kadilo.


Proti Srednji Ponci in Strugu.


Po grebenu pelje dobro varovana pot z Visoke Ponce.


Še enkrat Mangartsko ostenje.


Nagajivka z lanskih izletov. Mala Ponca.


S terase pred kočo se odpira res veličastna panorama. Te kar zažeja!

© PD Onger Trzin. Dovoljeno povzemanje strani s pripisom vira.