Uvod
  Aktualno
  Članarina za leto 2023
  E-trgovina
  Upravni odbor
  Pravilniki, obrazci
  Kontakti
 
   Odseki
Mladinski
Markacijski
Propagandni
Vodniški
Naravovarstveni
Športno-plezalni
 
  Najavljeni izleti
  Članki, zanimivosti
  O Trzinu in Trzincih
 
   Zgodovina društva
  Spominska soba
  Zgodilo se je ...
 
   TV Onger
  Povezave
  Fotogalerije
 
Članki, zanimivosti Natisni stran
 

Pravljica o Zlatorogu
03.09.2006

Planina Jezerca in skalovita Komna sta bili njega dni planinski raj. Tam so prebivale bele žene, bitja milega, usmiljenega srca, ki se jih ljudstvo hvaležno spominja še dandanes. Pogostoma so zahajale v dolino, da so pomagale siromakom v sili. Otročnicam so bili v podporo dečki, ki so jih te povile z njihovo pomočjo, so bili vse žive dni v varstvu belih žena. Pastirje so učile spoznavati zdravilne moči posameznih zelišč. Na golih gorskih pečinah je po njih volji klila čvrsta trava, da so koze siromašnih ljudi lahko dobivale hrano. Ljudski zahvali so se odtezale in če je kdo drznil v bližino njih planine, so mu grozile in pretile z rokami, naj ne hodi dalje. če je kdo zašel ali se drznil v bližino njih bivališča, so ga z gosto kamenito točo, z močnimi nalivi in viharji, ki so se usuli z gora, nagnale nazaj.

 
  Zlatorog
   
Na gorskem grebenu, katere stene vise strmo v Soško dolino, so se pasle njih bele koze in stražile dohod. če se je kdo približal nepozvan, so te koze neutegoma lomile skale z gorskega robu. Vodil jih je postaven kozel z zlatimi rogovi Zlatorog po imenu. Bele žene so ga začarale zoper vsako poškodbo. Najsi bi ga zadela strelčeva krogla, kamor je kanila samo ena kaplja njegove krvi, bodisi na golo skalo ali na ledeni sneg, tam je zdajci priklila iz nje zel čudovite zdravilne moči, TRIGLAVSKA ROŽA.

Ko je kozorog použil list te zeli, je takoj ozdravel in najsi bi ga bila krogla zadela v srce. Še večji je bil čar njegovih rogov. Komur bi se posrečilo ubiti Zlatoroga in zaseči enega njegovih zlatih rogov, bi imel ključ do vseh zakladov zlata in srebra, ki jih mnogoglava kača straži v gori Bogatinu.

Benečan, ki je iztikal po zlatu, je prežal ob vhodu Bogatinove jame. Videl je, kako se je Zlatorog s svojim rogom dotaknil kače, brž je bila krotka kakor jagnje ter mu pustila, da si je v zlatem potoku, ki teče skozi jamo, porosil zlata rogova. Benečan je pozneje dobile iver zlatega roga, ki si ga je bil Zlatorog oddrgnil ob skali. Z njo je lahko dvignil vse zaklade sveta, vse žive dni je potem nosil vreče zlata iz Bogatina na Laško.

Tako srečen kot ta Benečan pa ni bil lovec iz Trente, nehvaležnost in pohlepnost ljudi je vso dolino belih žena izpremenila v kamenito puščavo. To se je zgodilo takole:

Takrat na bovških dneh še ni bilo cest, samo gorska steza je držala iz Kobarida prek Bovca v Trbiž. Tam so mule laških tovornikov prenašale bogate benečansko blago na Nemško. Kjer se izliva Koritnica v Sočo, je stala krčma, ki so tovorniki radi ostajali v njej. Izborna krčmarica je bila visoko v časteh, z dobro jedjo in rujnim vinom je vedela slajšati počitek. Še bolj je ugajala vsakomur njena hčerka. Ta je bila krepostna in najlepša deklica v dolini. Imela je mnogo snubačev, toda izbrala si je mladeniča iz Trente, ki je slovel daleč naokrog za najboljšega lovca, imenovali so ga trentarskega lovca. Ta je bil sin slepe vdove in na njena stara leta je skrbel zanjo z zvesto otroško ljubeznijo, tudi so vobče govorili, da je v varstvu belih žena. Poznal je vse steze po gorah, lahko je hodil na najvišje vrhove, pa se mu ni bilo treba bati kamenite toče. Marsikaterega tolstega kozla, marsikaterega divjega petelina in dosti cvetličnih šopkov je prinesel v tovorniško krčmo ter si tako pridobil dekličino ljubezen. Toda kakor zlato in lišp marsikomu zmaotita glavo, tako se je tudi z dobrikanjem in laskanjem prišlih kramarjev deklici naselil napuh v srce. Neko nedeljo, ko je bilo že skoro pozimi, so prišli trgovci z bogatimi tovori iz Benetk v krčmo. Eden izmed njih, bogat mlad gospod, je poizkušal z zlatom in obljubami preslepiti deklico. Nataknil ji je zlate obročke na prste in ji obesil niz biserov okoli vratu, gostom je plačeval laško vino in velel godcem, da so igrali za ples.

Zdajci je prišel tudi trentarski lovec v družbo. Ko je svojo deklico pozval na ples, se je zelo kujala, in ko ji je oponesel zlati tujčev nakit, je dejala zasmehoma, da so prišli prikupni gospodje, dosti prikupnejši od njega, ki vendar pozna vse zaklade v gorah, pa ji doslej še triglavske rože ni prinesel.

In kako zasmeh ne seže dalje nego od usten do srca, tako je občutil mladenič v srcu želo teh besed.

Na zasmeh ošabnega dekleta je odgovoril z enakimi besedami. Vem tudi, je dejal, kje se najde ključ do Bogatina, in če ga dobim, bom kralj proti tvojemu kramarju, ti pa mu lahko ostaneš za točajko.

Globoko užaljen je odšel iz krčme. Na poti ga je srečal oduren nepridiprav, »zeleni lovec«, ki so vobče govorili o njem, da je že marsikaterega vrlega fanta spravil v večnost. Ta mu je vedel mnogo pripovedovati o zakladih v Bogatinu in o lepih dekletih na Laškem, prikupil se jim je že marsikdo, ki je iztikal po zakladih. Še ponoči sta krenila v gore, da bi zadela Zlatoroga, saj je trentarski lovec vedel za njegovo najljubše bivališče. Zalotila sta ga že dopoldan. Strelčeva krogla je zadela Zlatoroga, hudo ranjen se je splazil na ozko polico, ki se je končavala ob nepristopni skalnati steni. »Za menoj,« je zaklical zeleni lovec »ključi od Bogatina so najini«. Zdajci je zagledal mladenič ob nevarni stezi med ledom in snegom najlepše rože in med njimi tudi očnico. To je pogostoma trgal v mladih letih, da je iz nje kuhal materi vodo za oči. Spomin na mater, njegov angel varuh sta mu klicala: »Nikar dalje, naj ti bodo dovolj triglavske rože, osramočena te bo klicala tvoja ljubica, naj ji odpustiš, ker se ti je rogala. Zeleni lovec pa je vzkliknil: »Še je čas, da ukrotiva Zlatoroga, preden se navžije rože čudotvorne. Osreči se, bogatejši boš od vseh kramarjev, ki so tvojo ljubico zavedli v nezvestobo!«

 
  … Rogova sta se mu bleščala v soncu krasneje kot kdaj, omamljen od bleska je pogledal trentski lovec v brezdaljno globel, že se je opotekel. …
   
Tedaj je zmagal glas zla. Po sledi krvavečega kozla, zaznamovanem z rožami, sta plezala lovca po stezi med življenjem in smrtjo. Tofa Zlatorog se je okrepil s čudotvorno rožo, na novo oživljen se je pognal proti svojima preganjalcema po ozki stezi. Rogova sta se mu bleščala v soncu krasneje kot kdaj, omamljen od bleska je pogledal trentski lovec v brezdaljno globel, že se je opotekel. Zdajci še en skok Zlatorogov, pa je izgubil tla pod seboj in se zvrnil v brezno. Zeleni lovec pa se je zakrohotal za njim: »Srečno pot na Laško!« V tem je bridek kes obšel dekletu srce. Strahoma je čakala, kdaj se vrne lovec. Šele ko so se vrnile lastovice in je Soča narasla do razstopljenega snega v gorah, je priplavalo po reki truplo trentarskega lovca. V roki je držal šopek triglavskih rož.

Ko so pozno poleti pastirji prišli na Jezersko planino, so ugledali pusto skalnato krajino. Bele žene so se bile za vselej ločile od tega kraja in z njimi bele koze, o nekdanjem planinskem raju ni smel ostati niti najmanjši sled. Zlatorog je bil razkačen, razril lepe travnate pašnike, še dandanes se vidijo v skalnatih tleh vtisi njegovih zlatih rogov.

V tej pripovedki tiči spomin na tiste čase, ko je še dobrodejna moč doline branila ljudi pred pogubnim vplivom visokih gora, pozneje pa je človeška pohlepnost prirodnim silam na stežaj odprla vrata.

Po pravljici, objavljeni l. 1868, odpira Zlatorogov zlati rog zaklade v Bogatinu. Bohinjci pa trde, da odpira vrata do Bogatinovih zakladov »roža mogota«, ki raste visoko gori pod Triglavom. Doslej teh čudežnih zakladov še nihče ni našel, in nikoli jih ne bo, ker so skrite v lepoti Triglavskega pogorja.

© PD Onger Trzin. Dovoljeno povzemanje strani s pripisom vira.