Planinsko društvo Onger Trzin

Boštjan in Simon sta 8. avgusta obiskala Viš (furlansko Jôf Fuart, kar pomeni »Mogočna gora«, nemško Wischberg). Na 2666 metrov visoko goro sta se odpravila kar zgodaj, saj sta z Nevejskega sedla (slovensko: V Žlebeh, glej dr. Henrik Tuma: Imenoslovje Julijskih Alp: ... in planina 1166 m Nevea, slovensko: V Žlebeh, po listini iz l. 1582 še Slips ali Glača.) začela hoditi ob 5:40. Ubrala sta običajno pot, ki pripelje najprej do koče Guido Corsi (Rifugio Guido Corsi, 1874m).
Boštjan pravi: Pot na vrh je izpeljana zelo lepo. Približno 200-300 metrov pod vrhom se pot združi s potjo Anita Goitan, ki je po opisih sodeč ena izmed bolj drznih ferat v Julicih. Na žalost sva bila zadnjo uro in pol več ali manj v megli. Približno dvesto metrov pod vrhom nisva opazila odcepa na vrh (zelo slabo je označeno!) in sve šla proti Škrbini zadnje Špranje. Vrnila sva se nazaj in našla odcep (izgubila pa sva cca 30-40 minut). Na vrh sva prišla tako po petih urah skupne hoje (po vodnikih je 5,5-6 ur hoje); višinska razlika 1500 m (potrebno je prištet 200 metrov kolikor jih izgubiš pri spustu z enega izmed sedel). Na poti navzdol sva srečala nekaj ljudi, ki so šli še gor, vendar ravno hude gneče ni bilo (par minut pred nama je bil na vrhu en gospod, ko pa sva se spuščala sva srečala še cca. 15 ljudi).

Sončni vzhod na Nevejskem sedlu