Planinsko društvo Onger Trzin

PUS Bavšica

Neke deževne sobote v juliju smo se trije Trzinci (Jaka in Matevž Peternel ter Špela Kralj) že zgodaj zjutraj odpravili proti glavni avtobusni postaji v Ljubljanji. Vedeli smo kam gremo – v Planinsko učno središče Bavšica (PUS), kaj nas čaka tam pa smo si predstavljali še zelo nejasno.
Že na avtobusni postaji v Ljubljani smo po velikem planinskem nahrbtniku in potovalki prepoznali še enega izmed tečajnikov.

Štiri in pol urna vožnja do Bovca je od spoznavanju in igri taroka minila kot bi trenil.
Med postankom avtobusa na Vršiču nas je premrazilo do kosti, preučili smo tudi vso ponudbo lokalnih spominčkov in razglednic ter podobne krame, ki se ji posvečaš samo takrat, ko imaš zareeees preveč časa.

Ko se nas je vseh 29 tečajnikov nastanilo v prijetni stavbi učnega središča, so sledile spoznavne igre ter petje ob kitari, s katerim smo prijetno začeli 9-dnevni seminar.

Prva tura – in mnogo ostalega

Zvečer smo že imeli pripravo na prvo turo. Naš cilj je bil bližnji vrh Kanja (1846 m). Glave so nam napolnili negotovost in cel kup vprašanj. Kakšni so tukaj hribi? Kakšni so vodniki? Saj ne bomo tekli v klanec, kajne? ...

Bavšica s Kanje

Vse skrbi so bile odveč: hribi so se izkazali za čudovite in ne dosti drugačne, kot jih poznamo, vodniki za navadne ljudi, ki se znajo smejati, tura pa za prijeten obisk gora, kakršne vsi poznamo.

Dnevi so bežali mimo nas tako hitro, da skoraj nismo opazili, kdaj se je končal eden in pričel drugi. Zvrstila so se številna predavanja iz Planinske šole, družabnosti, voditeljstva, komunikacije in delovanja v skupini. Pomerili smo se v orientacijskem tekmovanju, lovu na skriti zaklad, odšli bivakirat in se urili na planinskem poligonu. Tu smo, nekateri tudi prvič, spoznavali osnove plezanja, gibanja po ferati in spuščanja ob vrvi.

Proste trenutke smo izkoristili za igro odbojke in freezball-a (igra s frizbijem) za PUS-om, ob slabem vremenu pa za skupinsko masažo, igre s kartami ali kaj drugega v družabni sobi – podmornici. Do konca tedna smo izpeljali še dve turi.

Namesto na Visoki Kanin - na Rombon

V torek smo se odpravili na dvodnevno turo na Kanin. Zjutraj nas je v Bavšici čakal avtobus, ki nas je odpeljal v vas Plužna (428 m) v bližini Bovca. Od tod smo začeli vzpon proti našemu cilju za ta dan – Visokemu Kaninu (2587 m) in domu Petra Skalarja (2260 m).
Počasi smo se vzpenjali in nad gozdno mejo, na višini približno 1800 metrov nas je, okoli enih popoldne, zajela oblačnost.

Padalo

Pri razpotju za vrh in planinski dom je vodstvo odločilo, da zaradi poslabšanja vremena in novozapadlega snega ne bomo rinili z glavo skozi zid in poskušali priti na vrh.
Tako smo se odpravili proti koči in preostali del meglenega popoldneva preživeli ob družabnih igrah in topli joti.

Zjutraj smo se zbudili v čudovito jasno jutro s tišino in razgledom, kot ga lahko ponudijo le gore. Razgled se je širil čez skalnate Kaninske pode pa vse do Tržaškega zaliva.
Kmalu smo vzeli pot pod noge in se odpravili proti Rombonu. Tudi ta dan se je sonce okoli poldneva skrilo za oblake in vrh (2208 m) smo dosegli v megli ob nekaj kapljicah dežja. Sledil je spust proti čukli (1756 m), kjer se nahaja polno ostankov iz 1. svetovne vojne in nato dalje proti trdnjavi Kluže.
Od tod smo opravili še zadnji vzpon – 200 višinskih metrov po asfaltni cesti do Bavšice. Utrujeni, a zadovoljni sami s seboj in veselo razpoloženi smo prispeli nazaj v dom.

Na Plešivec

Zadnjo, izpitno turo, na kateri so ocenjevali tudi naše vodniške sposobnosti, smo opravili v soboto. Naš cilj je bil Plešivec (2168 m), zadnji vrh na sevovzhodu mogočne Loške stene. Kot inštruktor in zunanji ocenjevalec se nam je pridružil Sandi Kelnerič, ki ga mnogi poznate z našega letošnjega mladinskega planinskega tabora ali z zimovanja.

Sprehod do Kluž (foto: Maj Drab)

V štirih manjših skupinah smo se podali proti vrhu in izmenjaje vodili kolono. Po čudoviti poti čez planino Balo in številne ledeniške krnice smo nadaljevali do vrha. Tam se nam je odprl veličasten razgled na Mangrt, Jalovec in Viš ter njihove sosednje gore, na greben Loške stene in na Pelce na drugi strani doline.
Vračali smo se po sprva travnatem, nato skalnatem brezpotju, po katerem nas je zanesljivo vodil Sandi.

Na koncu ...

Teden pod objemom gora je odbrzel mimo nas. Teh devet dni je minilo neverjetno hitro, spoznali smo mlade s cele Slovenije in z njimi stkali resnične prijateljske vezi. Komaj smo se ločili, pa že načrtujemo nove skupne obiske gora in se veselimo jesenskega srečanja vseh mladinskih voditeljev.

Na koncu velja zahvala našemu PD Onger Trzin, ki nam je to izobraževanje omogočilo. Vsi trije verjamemo, da bomo zaupanje upravičili z aktivnim in kvalitetnim delom z našimi najmlajšimi planinci.
In seveda upamo, da se še kdo od aktivnih »mladincev« odloči zaviti na predstavljeno pot!

Špela Kralj

Igra ½morilec½ v planinskem domu Petra Skalarja

Sestop z Rombona

Izpitna tura na Plešivec

Vodstvo in tečajniki

Špela Kralj
foto: Matej Ogorevc