Planinsko društvo Onger Trzin

Kdor je zbral pogum in v nedeljo, 25. 9. 2011 zgodaj zjutraj odšel s trzinskimi planinci na Grintovec (2558 m) po JV grebenu, mu zagotovo ni bilo žal. Lepo vreme, dobra družba, čepa tura ... Tu je nekaj utrinkov s ture. In Mihov zapis:

Jesenski jugovzhodni grintovški sladkorček

V času babjega poletja dozorijo še zadnji sadeži in enega takšnih, pravi jesenski sladkorček, si je privoščil tudi "oktet" trzinsko-trzinčanskih in netrzinskih planincev, seveda pod okriljem PD Onger Trzin.
Na našega najvišjega soseda – najboljšega imamo pred nosom – in hkrati prvaka Kamniško‑Savinjskih Alp, smo se povzpeli po brezpotju. Natančneje v drugi polovici vzpona oziroma nad Kokrskim sedlom. Nekaj minut smo še sledili markirani planinski poti proti Skuti, nato pa kmalu zavili ostro levo po strmih tratah na greben Dolgih sten. Ta je sorazmerno položen, čeprav se ves čas vzpenja in se višje zgoraj izteče oziroma priključi JV grebnu Grintovca.
Ravno pod tem stikom in pred plezalnim delom (največ 2. stopnja) smo si pred odločilnim naskokom privoščili malico. Z nami sta bila tudi dva mlajša skakalca, sorazmerno poskočni pa smo bili tudi starejši "mladinci in mladinke". Tik pod vrhom se izteče greben na znamenito in od daleč – tudi iz Trzina – dobro vidno Streho, pisano z veliko začetnico.
Točno opoldne smo zmagoslavno in s čeladami na glavah stopili na vrh Grintovca (2558 m).
Od tu dalje je bilo vse "izi", le doline ni hotelo biti nikjer, še posebej na zadnjem delu poti – spustu s Kokrskega sedla v Konec (tudi pisan z veliko začetnico).

Konec dober (Konec predaleč), vse dobro, no ja, kakšna mišica je bila še kakšen dan ali dva malce bolj trda, pa kaj bi to, smo pa le podrli tole grinto, ki nam krasi naše vsakdanje obzorje.
Drugič pa le z nami, samo poleti malo manj lenarite in več migajte, pa srečno!

Foto: Miha Pavšek

Pod Kokrskim sedlom