Planinsko društvo Onger Trzin

V Galeriji Atrij Občine Tržič so v začetku aprila odprli razstavo, s katero so počastili 120-letnico rojstva enega največjih slovenskih alpinistov Joža čopa z Jesenic.

Razstavo je ob 120-letnici rojstva planinskega vodnika, gorskega reševalca in enega vodilnih slovenskih alpinistov vseh časov v sodelovanju z njegovimi svojci in Tržiškim muzejem pripravila domačinka, učiteljica Irma Lipovec, na dan odprtja pa je luč sveta ugledala tudi njena knjiga z naslovom Joža čop, gornik in alpinist.

čopovo ime ne sme utoniti v pozabo, je prepričana Irma Lipovec, ki se je za predstavitev velikega alpinista v prvi vrsti odločila zaradi njegove prvorojenke Mojce, ki je njena prijateljica in očeta ni poznala v vsej njegovi veličini, saj se je rodila, ko mu je bilo 58 let. "Zelo sem hvaležna gospe Irmi, da se je lotila tega, saj bom zdaj lahko spoznala tudi očeta v njegovi mladosti," je poudarila Mojca čop, odprtja razstave pa se je udeležil tudi njen dve leti mlajši brat Joža.
Ob raziskovanju čopovega življenja so Lipovčevo najbolj ganile pesmi in zapisi v spominskih knjigah, ki so jih prijatelji planinci pisali svojemu vzorniku, Jožu čopu: "Ob tem ti gre srh po telesu. Takrat začutiš, kako so ga cenili, kakšna je bila njegova veličina. Ljudje so ga občudovali, zaupali so mu. Vedeli so, da so varni in rešeni, če je le Joža v bližini. Po drugi strani je bil velik šaljivec, tako da se ga nekateri spominjajo le še po anekdotah o njem."

V knjižici lahko preberemo veliko podrobnosti o čopovem življenju in njegovih podvigih vseh vrst, veliko je slik in posnetkov raznih virov. Še najbolj pa slej ko prej pritegnejo "čopove ta kosmate".
Najpomembnejši čopov vzpon je prvenstvena smer, ki jo je skupaj s Pavlo Jesih preplezal v osrednjem delu Stene konec junija 1945 in je imenovana po njem – čopov steber.

Močan pa je bil tudi v besedah, bil je res duhovit in nikogar ni "šparal", tudi Tita ne. V zadregi je bil 25. maja 1948, ko je stal pred njim, da bi mu izročil štafetno palico, pa je pozabil naučeno besedilo in v nenadni zadregi izjavil: "Da si mi čil in zdrav kot planinski kozel!" Na kar se je Tito prisrčno zasmejal in se mu zahvalil.
Ko je šel Maršal obiskat svojega prijatelja Naserja v Egipt z ladjo Galeb, je čop po Jesenicah razlagal: "Al’ veste, kakšna je razlika med svetim Jožefom in našim Jožetom? – Svet’ Jožef je šel z enim oslom v Egipt, naš jih je pa kar celo ladjo s seboj prpelou."
Največ čopovih je seveda planinskih. O pogledu z vrha Babe v Karavankah je izjavil: "Sem na Bab’ ležov pa skoz Lukno v Zadenco gledov."
In kaj imata skupnega skala in baba? "Skalo in babo spoznaš šele takrat, ko jo ‘pošvataš’."
Ko je bil Joža že priznan gornik in alpinist, ga je neki beograjski novinar prosil, naj pove kaj o svojem rodu. "To vam pa rad ustrežem,« je dejal Joža. »Kar pišite, izhajam iz dobre družine. Moj rajnki oče, bog mu daj mir in pokoj, je bil skladatelj, ja, skladatelj bukovih drv, mati pa je bila pesnica, saj je pri Kopišarju pulila peso. Dokončal sem otroški vrtec, hodil v višjo šolo na Gorjušah, na univerzo pa sem nosil opeko. No ja, tudi tri jezike obvladam, svojega in tista dva v čevljih. Zapišite tudi to, da sem tri leta hodil v en razred, zato da bi si vse dobro zapomnil, potem pa nam je umrla učiteljica …"

Irma Lipovec, Joža čop, samozaložba, Tržič, 2013, 120 strani, 7 evrov.
Naročilo: irma.lipovec@gmail.com

Vir:
Povzetek dveh člankov iz Gorenjskega glasa:
- Ob Jožu so bili varni, Tina Dokl, 13. april 2013
- Joža čop (1893-1975), Miha Naglič, 28. april 2013