Vrtača (20.1.2006) – 1
22.01.2007

Vremenska napoved je bila spet bolj čudna, vendar je za soboto obljubljala vseeno več kot za nedeljo. Bogdana, Lado, Tomaž in Miro so zato izbrali soboto in hribe nad Ljubeljem. Od doma so odrinili sorazmerno pozno, saj je bila Bogdana prej še v službi, Miro pa je imel, kot običajno, opravke s psom. Nad Ljubeljem so jih pozdravila precej kopna pobočja, zato jih je med vzponom ideja o obisku Begunjščice ali Begunjske Vrtače vse manj navduševala – nihče ne koplje preveč rad po grušču pa še skoki v grapah so bili vse bolj številni in razkošni. Nazadnje so krenili proti Vrtači in se spoprijeli z njenim jugovzhodnim grebenom. Za pogum jih je nagradilo sonce, z vrha pa se jim je smejala obsijana Avstrija. Zakaj nismo šli na Sonblick, kot je hotel Tomaž? Za jagodo na torti je poskrbela severovzhodna grapa, ki jih je malo zadržala le s spodnjim skokom, a za mojstre ni ovir. Ožarjeni z večerno zarjo so se zadovoljno spuščali v vse bolj temno dolino in novi cilji in želje so kar kipeli iz njih.

Foto: Miro

Tokrat odhod ni bil ravno »zgodnje jutranji« … pravzaprav je bil zelo pozen. A razlogi so bili tehtni!

Smučišča na Zelenici samevajo. Očitno bo vreme v prihodnosti poskrbelo, da se po teh strminah ne bodo več podili novi Križaji.

Kolesarji na snegu … Eden na kolesu – drugi pod njim.

Košutica in Veliki vrh v Košuti – pozimi smo jih poznali v popolnoma drugačni luči. Košutico kot lep, bel stožec, severno ostenje Velikega vrha pa po brezštevilnih, izrazitih grapah …

Včasih Dom, po požaru pa Koča na Zelenici.

Tudi krnica Suho rušje (v ozadju Palec) ne ponuja, za zagretega turnega smučarja, ravno obetajočega pogleda.

Lado, Bogdana in Tomaž – tri četrtine tokratne »postave«.

Na jugovzhodnem grebenu Vrtače

Vrh je že skoraj na dosegu roke …

Poglejte še: