Planinsko društvo Onger Trzin

Na parkirišču pred OŠ se nas je zbralo osem, trije so se nam pridružili na izhodišču v Srednjem Vrhu nad Gozd Martuljkom, na 950 m, zadnja dva pa šele na vrhu, seveda povsem naključno. Nismo se ustrašili ne megle, iz katere smo prišli v Hrušici in še manj medveda, ki ga lovci prav na tem območju skušajo ujeti tik pred decembrskim lovopustom.

čeprav široka, je vlaka strma in aktivna, saj smo imeli ob potoku Jermanu tudi dve traktorski srečanji. Odnesli smo jo precej bolje kot pa pred 234 leti 8 tamkajšnjih kmetov, ko jih je pozimi 1777 zasul snežni plaz: 3 gospodarje in 2 njihova sinova, pastirja, hlapca in gostača (kdor stanuje v tuji, najeti hiši/SSKJ). Sonca nas je ošvrknilo že na prvih senožetih okrog 1300 metrov visoko, pošteno pa šele na sedelcu tik pod vrhom, a potem skoraj do konca izleta! Potočki okrog lovske koče v Železnici so bili sicer že pravljično okovani v led.

Na vrhu, njegovo poimenovanje je povezano z opoldansko lego sonca za kmetijo Trupejevih, pa presenečenje - v Celovški kotlini se je megla že dvignila, zato smo bili deležni nenavadnih ivnatih razgledov in to točno opoldne! V ivje oblečeni pasovi in deli gozdov ter travnikov so nam skupaj s koroškimi jezeri, rekami in naselji pričarali nepozabno panoramo, v ozadju katere sta izstopala vrhova Hochalmspitze in avstrijski prvak - Veliki Klek, ki je kukal tik za Dobračem, najvišjim vrhom Ziljskih Alp.

Sledil je najbolj "sladkorni" del, grebensko pohajkovanje skozi pozno jesenki macesnov gozd s kar najbolj širnimi razgledi od Grintovcev do Dolomitov in karnijskih sosedov ter severnega obzidja Julijcev s Špikovo skupino v neposredni bližini. Kar naenkrat smo se znašli na Blekovi planini in dalje prek Zajčnika in Javornika vse do Vošce, daleč največjega pašnika v tem delu Karavank. Tu smo se usmerili proti Jureževi planini poiskali staro pastirsko pot do našega izhodišča, danes pridejo krave na planino s traktorjem, da bi ujeli še zadnje sončne žarke tik nad vasjo. V dolini pa le ivje na njeni oojni strani ter ovalne bele lise na kranjskogorskem smučišču, posledica umetnega zasneževanja. Kaj hočemo, letošnji rekordno suh november nam je šel planincem na roko, smučarji pa že zmajujejo z glavami.

Po nekaj več kot 13 km poti in skoraj kilometrskem vzponu in spustu smo okoli 16.ure spet prispeli nazaj med "kandidate". Ja, ni kaj, predvolilni čas žal nima višinske omejitve, pa saj je tekla beseda med hojo v glavnem o drugih, omembe bolj vrednih zadevah. In kaj ste spet zamudili - ne kaj dosti ali pa kar vse! V zadnjem mesecu leta pa nikar ne zanemarite svoje kondicije, saj bomo še naprej pridno pohajali tam zgoraj, kjer šepeta tišina.

Miha, vodja izleta

"Šok" na izhodišču - "višinske volitve".