čemšeniška planina (18.5.2007)
19.05.2007

Petkovo popoldne. Ura se bliža šestnajsti uri in z Ireno (in kajpada Laro v vozičku) hitim proti zbirališču našega petkovega popoldanskega izleta. Za cilj smo si izbrali čemšeniško planino – ravno prav oddaljeno in visoko za naš pozno popoldanski podvig. Prišlo je nekaj prijav. Predvidevam, da bomo napolnili štiri avtomobile.

Ko pridemo pred Mercator je tam le nekaj bolj ali manj znanih obrazov. čez nekaj minut pa začno prihajati še drugi. In med njimi sem in tja tudi kakšen »padalec«. Uh, to je včasih za vodnika dokaj neugodna situacija. Predvsem v izogib takim trenutkom tako zelo zahtevamo, da se ljudje na izlet prijavijo. Ampak tudi to neprijetnost preživimo – tokrat je avtomobilov dovolj. Irena in Lara se poslovita, nas 21, ki smo si za cilj zadali pretegniti noge že v petek pa se začne vožnja do smučišča Prvine (812 m).

Na Trojanah smo precej hitro – tam se še enkrat na hitro preštejemo – in potem »šibamo« naprej. Strma cesta, ki sem in tja po opozorilnih znakih sodeč, doseže naklon do 10% nas pripelje na izhodišče.

Razporedimo se tako, kot piše v vsakem vodniškem učbeniku: manj sposobni (»kratke noge«) za vodnika, zadaj ostali. Ampak teorija je eno, praksa drugo. Otrok je precej in sem in tja je kar težko doseči, da hodijo v koloni, da si ne skačejo drug drugemu po čevljih …

Pod Jelenovim rogom dosežemo širok greben, ki nas privede do planinske koče Franceta Goloba (1175 m). Potem pa se napotimo še nekaj sto metrov naprej do vrha čemšeniške planine (1206 m).

Kaj naj napišem še za konec – ko poslušaš ljudi v koloni slišiš, da enim poljane čemaža dišijo, drugim pa ne. Meni je tokrat njegov vonj prav prijal … In da ne pozabim: Na Trojanah smo pokupili zalogo krofov in domov smo prišli malo kasneje kot smo mislili ... Vzrok? ... Sonce, počitek, krofi, ...

	Ena »planinska« (foto: Lado)