Planinsko društvo Onger Trzin

Jože me je povabil, da grem z njim pred prazniki "pogledat" v Paklenico. Ker sem tam na zadnje plezal pred 36 leti, se mi je ponudba zdela zanimiva in sem si govoril, da bom tam le obujal spomine na nekdanje tabore in plezanje v tistih stenah. Vseeno sem "za vsak primer" s sabo vzel še nekaj plezalne opreme - že bolj predpotopne. Skoraj sem lahko muzejski primerek. Neprimerno hitreje, kot včasih smo bili v kanjonu in moram reči, da sem prijetno presenečen nad sedanjo ureditvijo. Res je bilo včasih super, ko smo lahko kampirali kar sredi kanjona v Aniča luki in je bil nad nami res fantastičen razgled, ki je kar klical k plezanju. Ampak vsaka čas Hrvatom, ki so ugotovili, da tudi plezanje lahko prinaša turistične zaslužke. Naši turistični delavci s kraškega roba in še marsikje drugje, bi se lahko zgledovali po njih. No, mi smo se pognali v smer za pokušino in moram reči, da sem bil kar presenečen, saj mi še kar gre. Malo treninga bi bilo treba pa bi ... Ampak, sedaj sem že "penzionist" in raje živim od spominov. Mladi so toliko boljši, da se je nesmiselno kosati z njimi. Svoje smo naredili. No, naša odpravica, je prvi dan splezala dve smeri in ker smo predolgo proslavljali, smo bili naslednji dan pri vstopu v novo smer prepozni. Med plezanjem prvega raztežaja nas je ujel dež in soglasno smo se odločili za strateški umik. Na zadnje smo bili vsi zadovoljni. V Paklenico bo pa še treba priti.

FOTOGALERIJA

Meni je pa pogled uhajal k starim spominom: k Razu za malo kladivce. Tudi tokrat so bili plezalci v njem. Nad tem razom pa se vidi Klin s svojim znamenitim razom. Obujal sem spomine na čase, ko smo plezali tam gor. Prijatelja s katerima sem plezal Brid, Klin, Jenjavo, Velebitaško in Funkcijo sta oba že pokojna. Nikoli ne veš, kaj nam je namenila usoda.

Ostra, čvrsta skala Paklenice, me je spet prevzela. Oprimki držijo.

Nad Paklenico so se zbrali težki oblaki.