Planinsko društvo Onger Trzin

Za marsikoga je april mesec, ko so potepanja v naravi najlepša. V Trzinu gremo lahko iz zelenega v belo, saj do izhodišča za Grintovce ni več kot pol ure vožnje. Resnici na ljubo pa pridemo tudi v obratni smeri s pomočjo avtocestnega križa v kratkem času precej daleč. V uri tudi v katerokoli vas na Krasu. Prav ste prebrali, na Krasu pisanem z veliko začetnico, saj gre za tako imenovani matični Kras, pokrajino, ki je med vsemi slovenskimi pokrajinami nekaj posebnega. Prav z raziskovanjem tamkajšnjih kraških pokrajin se je rodila veda o krasu in kraških pojavih oziroma krasoslovje. Prvo soboto v aprilu je počela nekaj podobnega tudi rekordno velika četa Trzincev (večino smo menda tvorili Trzinčani ...), ki so v okviru planinskega izleta po Pliskini poti »okupirali« Pliskovico, eno od slikovitih kraških vasi v jugovzhodnem delu Komenskega Krasa. Za brezhibno vreme je poskrbel občinski vremenski svetnik, katerega soudeležba je bila porok, da se bo tudi ta dan proti večeru postopoma stemnilo vse do nižin ...

Še toliko bolj smo bili veseli, da je bilo v nekaj več kot pol stotnije veliki trzinski gosenici med suhimi kraškimi zidovi kar 28 otrok, nekaj manj staršev ter trije vodniki domačega planinskega društva. Najmlajši udeleženec, ki se je prevažal s »štirikolesnikom«, je imel s seboj »mlekarno«, ki ni skrbela le za mlečne zadeve, temveč tudi za pogon prej omenjenega vozila. Kadar so bile vozne razmere na poti bolj tesne, smo vozilo dvignili v zrak in ga prenesli do naslednje razširitve. Sicer pa smo med potjo komajda srečali kakšno pravo vozilo, saj je pot speljana tako, da le na dveh mestih seka prometnico. Pa še na tej pelje na dan toliko vozil kot mimo trzinske občine vsako minuto.

Pliskina pot je kraška učna pot, krožno speljana po planotastem svetu v osrčju Krasa, med Pliskovico in Kosoveljami.

Med tistimi, ki so pripomogli k nastanku poti je celo Dansko združenje pohodnikov, ki je prispevalo predvsem znanje in izkušnje, potrebne za urejanje tovrstnih poti. Pot v dolžini šestih kilometrov je brez omembe vrednih vzponov in spustov. Speljana je po nekdaj obdelanem svetu, ki se danes vse bolj zarašča. Ob njej spoznavamo, kako narava oblikuje podobo kraške pokrajine in kako jo pri tem dopolnjuje človek. Spoznavamo, kako so Kraševci živeli in še živijo od zemlje, koliko truda je bilo potrebno, da so kamniti svet spremenili v njive, travnike in pašnike. In nenazadnje lahko opazujemo, kaj vse so znali narediti iz kamenja in kako so se na brezvodnem površju znali oskrbeti z vodo, z drugimi besedami - kako so znali izkoristiti darove narave.

Pot je vredna obiska ob vsakem letnem času, čeprav je morda najlepša jeseni, ko se kraški doli in vmesne vzpetine odenejo v škrlatni grmovni plašč sušečega se ruja, pri čemer dobi pokrajina skorajda že pravljični videz. A takrat je vse bolj glasna tudi burja, od katere pa je ob našem prihodu ostala le še prijetna sapica za sprotno ohlajevanje na trenutke že pregretega telesa. Letošnji moker in v drugi polovici tudi hladen marec je povzročil, da se je tudi na Krasu narava šele dobro prebudila. V opoldanski pripeki smo lahko med »martinčkanjem« opazovali zasneženi Krn in vrhove Kaninskega pogorje. Seveda smo med potjo vse prej kot lenarili, pa čeprav je že Julius Kugy, po rojstvu Tržačan, torej prav blizu od tod, že kmalu ugotovil, da je najlepši v gorah počitek. Preverili smo, da drži to tudi na območju kraških, malo manj pokonci postavljenih vzpetinah.

Z v skalo vklesanimi markacijami v podobi ovčk, ki so nas s pogledom vseskozi usmerjale po pravi poti, smo se seznanili že pred vaško trgovino, kjer je začetek poti. V nadaljevanju smo preverili, če je apnenec res najpomembnejša kraška kamnina. Na kamen smo spustili nekaj kapljic razredčene klorovodikove kisline in lahko takoj poslušali šumenje mehurčkov oziroma ogljikov dioksid, ki se sprošča ob tovrstni kemični reakciji. Precej bolj neprijetna reakcija se je zgodila po obisku kamnite pastirske hiške ob srečanju z gosenicami borovega prelca (tudi pinijeva sprevodnica), zaradi česar je nekatere srbelo še nekaj dni po izletu. Zatorej opozorilo za tiste, ki tega ne veste - omenjene gosenice so strupene! Stik z njihovim dlačicami povzroča alergijske reakcije.

Med malico smo izmerili še temperaturo zraka na prostem in v vrtači, pri čemer se je pokazalo, da je v slednji za 5 Celzijevih stopinj hladneje. Vrtače so namreč naravni hladilnik, saj se vanje ujema težak, hladnejši zrak. Ponavadi so razlike še večje, tokrat pa jih je preprečila burjica. Sicer ima burja na Krasu prav poseben pomen, saj skrbi, da so svinjske krače na podstrešju tamkajšnjih hiš ravno prav posušene in se jih da rezati na tanko. Po zaključku poti, pri cerkvici svetega Terana, pardon Tomaža v Pliskovici, smo na koncu vse to tudi preverili. Jota in teran, slednji za obnovo rdečih krvničk, sta bila seveda le še pika na i celodnevnemu druženju Trzincev na Krasu. Nekdo je rekel na koncu, še pred pokušnjo kulinaričnih znamenitosti Krasa - ponovi vajo – in zakaj ne? Upam, da bo prihodnjič z nami še več otrok in njihovih, na izletu bolj ali manj »nebodigatreba« spremljevalcev.

Vkup spravil: Miha Pavšek