Olimpijska bakla je prispela na »streho sveta«
09.05.2008

Tibet, Everest – oboje je še kako povezano z nami, planinci, gorniki, alpinisti …

Spomnimo se, kako veseli smo bili vsakega glasu podpore, ko je naša usoda nihala med osamosvojitvijo in dokončno utopitvijo v srbski Jugoslaviji. Enako tudi Tibetanci in Kitajci zaslužijo odkrito javno besedo o dogajanju. Največja moč diktatur – majhnih in velikih – ni njihovo orožje, pač pa molk o resnici in pasivna privolitev v njihovo ravnanje. Najmanj, kar lahko storimo, je, da glasno govorimo o tem. Vsaka oblast, velika ali majhna, želi obvladovati, zato z glasnostjo zavarujemo tudi sebe.
T. Škarja

Dnevnik (šport), četrtek, 08.05.2008
Peking - Potem ko se je 2. maja na eno najbolj spektakularnih delov poti olimpijske bakle odpravilo okoli petdeset alpinistov, je danes zjutraj olimpijski ogenj zaplamenel tudi na najvišji gori sveta, 8,848 metrov visokem Mount Everestu.
Plamenica je bila zaščitena v posebni laterni. Alpinsti, vsi oblečeni v rdeče kombinezone, so po uspešno opravljeni nalogi vpili 'Peking vas pozdravlja' in 'Tashi delek', tibetanski pozdrav, ki pomeni 'naj vse poteka v redu'.
Prihodu olimpijskega ognja v Tibet so se najbolj upirali tibetanski aktivisti, ki menijo, da želi na ta način Kitajska še bolj utrditi svojo prevlado v tej regiji. Prav zaradi kitajske vloge v Tibetu je bila v zadnjih tednih pot olimpijskega ognja zelo težavna. Na mnogih postajah po svetu so jo morale varovati posebne varnostne sile, nekajkrat pa so jo morali celo prenesti v posebna vozila, da bakle protestniki niso ugasnili ali ukradli.

Vest verjetno med veliko večino ljudi niti ne bo kaj posebej odmevna – no ja, pomembna je spektakularnost dogodka. In Kitajska si za svojo lepo podobo strašno prizadeva. A kaj se skriva za fasado?

Dokumentarec 'Tibet The Story Of A Tragedy' (France 3, angl.) iz leta 1995 pove marsikaj! (55:43)

Tibet, kitajska olimpijada, mi
Tone Škarja
Planinski vestnik, maj 2008

Stvari so znane. Leta 1950 je Kitajska zasedla dotlej samostojno državo Tibet, z vse večjim nasiljem, prisilno kolektivizacijo in »krotenjem« nomadskih plemen pa leta 1958 izzvala upor, da bi ga lahko krvavo zatrla in dokončno odpravila zadnjo sled tibetanske samostojnosti. Tisti izmed tibetanskih voditeljev, ki niso pobegnili, so bili ubiti, nekatere pa so za vzorec tudi »prevzgojili« v lojalne sodelavce nove stvarnosti; nepredušno so zaprli vse meje in s tem pretrgali tradicionalne gospodarske tokove med Tibetom in Indijo skozi Nepal, Sikim in Butan. Postranska škoda je bila konec himalajskih odprav iz Tibeta (na srečo jih je z istim letom – 1950 – začel dovoljevati Nepal). Tretji in najhujši udarec je Tibet dobil s »kulturno revolucijo« (1967–1977). Ta je močno prizadela vso Kitajsko, redko naseljeni Tibet, ki se je že tako komaj prebijal v negostoljubni naravi, pa skoraj uničila. Porušili so skoraj vse samostane, ki so bili jedro verske in posvetne, pa tudi tehnične in kmetijske kulture (od kakih 4000 so jih pustili manj kot deset). Pobili in pregnali so četrtino prebivalstva. Množice so bežale čez mejo, hkrati pa so se Tibetanci začeli organizirano upirati. Z orožjem in denarjem sta jih oskrbovali Indija in Amerika, oporišča in zatočišča pa jim je ponudil Nepal. Nekje na polovici desetletja »kulturne revolucije«, 1973. ali 1974., so Američani (Nixon), da ne bi imeli hkrati odprtih kar dveh front hladne vojne, ruske in kitajske, odigrali zgodovinsko partijo »ping-ponga« s Kitajci, nehali podpirati upornike – s tem je tudi indijska pomoč usahnila –, Nepalci pa so – da bi se izognili zagroženi kitajski intervenciji – sami uničili oporišča Tibetancev na svojem ozemlju, upornike in njihove družine spravili v begunska taborišča ali v Indijo, tiste, ki niso mogli ali hoteli razumeti, da je »igre« konec, pa pobili. S koncem »kulturne revolucije« in z gospodarskim partnerstvom z Ameriko in postopoma z drugimi zahodnimi državami se je zmehčal tudi vojaški pritisk na Tibet, začelo pa se je osvajanje z drugimi sredstvi – predvsem z naseljevanjem edinih »pravih« Kitajcev, Hanov. Tibet so počasi odpirali za sicer strogo nadzorovan turizem, med drugim tudi za himalajske odprave.

Že pred odprtjem Himalaje za druge so Kitajci dali Nemcem dovoljenje za vzpon na Šišo Pangmo kot podmizni priboljšek z uspešnega gospodarskega pogajanja. Takratni bavarski »cesar« Franz Josef Strauss je čez mizo mimogrede namignil, da si njihovi alpinisti zelo želijo splezati na to goro (pred njimi so nanjo prvi priplezali Kitajci). Mimogrede: slovenski politiki, tudi planinsko orientirani, so hodili na Kitajsko predvsem na ideološke prireditve, potem pa presenečeni spoznali kitajsko pragmatičnost in obžalovali, da niso imeli v žepu tudi česa praktičnega. A o tem več drugič in drugje. Vseeno smo leta 1986 prvič prišli v Tibet in potem smo prihajali vedno pogosteje, vse do današnjih dni, ob tem pa spoznali tudi položaj Tibentacev in metode Kitajcev.

Obdobje vse večje liberalizacije za tujce, v katerem si lahko zelo svobodno in manj nadzorovano potoval po Tibetu, se je končalo konec leta 1988 ob nasilno zatrtih demonstracijah, ki so jih turisti v Lhasi tudi posneli in dokumentirano pokazali svetu resnični obraz Kitajske. Od takrat je šlo počasi na slabše. Vse teže je bilo dobiti individualne vize, odprave in turistične skupine so opremili s kolektivnimi vizami na enem obrazcu, tako da v potnih listih ni bilo niti sledu o dovoljeni poti; bili so le priloga k skupnemu obrazcu. Naslednja stopnja je bilo nasilno odstranjevanje slik dalajlame in vsakršnega spomina nanj iz templjev, hiš in zavesti Tibetancev. Tako so leta 1996 prebrskali vso prtljago obiskovalcev, da bi preprečili tihotapljenje prepovedanih slik iz Nepala v Tibet. Starejše menihe, nosilce kulture in zavesti, so pozaprli ali deportirali v oddaljene kraje, mlajše pa poskušali, marsikaterega uspešno, prevzgojiti vsaj v privržence, če že ne sodelavce režima. Politiko do prebivalstva so izvajali po načelu »nekaj korenčka in veliko palice«. Delo so dobili Kitajcem lojalni Tibetanci, vsa vodstvena mesta pa so imeli v rokah Kitajci; druge so odrivali od »kruha« v revščino. Najprej so pokitajčili Lhaso, nato Šigatse in Gjantse, tako da so ob nekdanjih poslovnih ulicah in trgih zgradili vzporedne s kitajskimi poslovnimi zgradbami in osebjem ter preusmerili promet k njim. V Lhasi so tibetansko naselje pod Potalo, nekdanjo vladno palačo, zravnali v veliko ploščad za parade in jo obdali z modernimi stolpnicami. Ko smo se leta 1988 prvič vozili v Lhaso, se je Potala že od daleč bleščala kot kak manjši himalajski vrh nad mestom. Nekaj let pozneje so veduta mesta postala stolpnice in Potala je zdaj nepomembna zgradba za njimi; le od blizu je še ohranila veličino. Državna preobrazba se je postopoma osredotočila še na druga mesta, Njalam, Tingri, Šegar, Laze, Nagartse; povsod so na hitro zgradili moderno kitajsko ulico in skoznjo speljali cesto Katmandu–Lhasa. Tako so spravili ob kruh tibetansko »drobno« buržoazijo, vasi, odrezane od možnosti prodaje pridelkov, pa prepustili vedno večji revščini, češ da bo duh dalajlame počasi sam po sebi odmrl. Zdaj je Lhasa moderno kitajsko mesto; to pomeni kombinacijo blišča in umazanije, velikih limuzin in ponižanih Tibetancev. Pred dvema desetletjema je bila množica romarjev v tradicionalnih tibetanskih nošah okoli templja Džokang nekaj najbolj naravnega, zdaj pa so tujek med policaji, Kitajci in »modernimi« Tibetanci. Odgovor tibetanskih verskih in duhovnih voditeljev je izobraževanje mladine v tujini, torej v Nepalu in Indiji, v upanju, da se bo tibetansko izobražena vrnila v Tibet kot duhovna opora tibetanski kulturi in narodni identiteti. A večina mladih raje ostaja zunaj, misijonarijo po zahodnih državah in le malo jih gre nazaj. To je tudi nevarno, saj se že na sami meji neusmiljeno strelja na prebežnike, doma pa prežijo nanje policijski vohuni, ki jih je tudi med menihi kar nekaj. Da so Tibetanci trdoživi, čeprav »brez upa zmage«, pričajo tudi sedanje demonstracije.

Ali se nas to kaj tiče? Že dopisnica Dela iz Pekinga – vse čestitke za njeno pokončnost – dokazuje, da se nas, saj vse velike nacije skušajo tako ali drugače zatreti manjše. Pavle Kozjek je poslal v svet posnetke tibetanske begunke in vojakov, ki so jo ubili. A slišati je bilo kar nekaj glasov, češ – kako nas bodo pa Kitajci zdaj gledali. Vendar to zadeva nas vse. Vsi lahko pridemo na vrsto. Le glas, pričevanje, omejuje nasilnike, da ne zagrešijo še hujših dejanj. Kajti prav diktatorji najbolj skrbijo za svoj videz. Resnična slika Doriana Graya je bila bistveno drugačna njegove javne podobe. Olimpijada? Bojkot najbrž res ni smiseln, a razglašati, da je olimpijada šport in ne politika, kot slišimo na TV, je sprenevedanje. Res je olimpijada tudi šport, a predvsem je prvovrsten politični dogodek, ki ga prav diktatorski režimi najbolj potrebujejo za lakiranje svoje resnične podobe. Vsaj to zavest morajo imeti v sebi športniki – tudi alpinisti – kot gostje azijske velikanke. Spomnimo se, kako veseli smo bili vsakega glasu podpore, ko je naša usoda nihala med osamosvojitvijo in dokončno utopitvijo v srbski Jugoslaviji. Enako tudi Tibetanci in Kitajci zaslužijo odkrito javno besedo o dogajanju. Največja moč diktatur – majhnih in velikih – ni njihovo orožje, pač pa molk o resnici in pasivna privolitev v njihovo ravnanje. Najmanj, kar lahko storimo, je, da glasno govorimo o tem. Vsaka oblast, velika ali majhna, želi obvladovati, zato z glasnostjo zavarujemo tudi sebe.

Posnetk 'kitajskih strelskih vaj', ki ga omenja v svojem zapisu tudi T. Škarja (2:57)

Pa še zanimiv film študentov iz Toronta, podkrepljen z nekaterimi zanimivimi podatki ... (10:21)

Pa še članek z naslovnice Dela (9. 5. 2008)

Mount Everest se je za en dan spremenil v Olimp

Peking– Olimpijska bakla je v četrtek zasijala na najvišjem vrhu sveta: ekipa planincev je uspešno opravila osemurni vzpon iz baze na višini 8300 metrov. Na vrhu so razvili tudi zastavo s petimi olimpijskimi krogi in transparent z napisom: »Ves svet, dobrodošel na veličastne olimpijske igre v Pekingu!« Mount Everest je postal kitajski Olimp.
Osrednja kitajska televizija je neposredno prenašala zadnje trenutke vzpona posebne bakle; prižgali so jo z olimpijsko baklo, ki se je v četrtek ustavila v južnem mestu Shenzhenu. Posebna bakla je opremljena s »tehnologijo« za višinske razmere, kjer je bistveno manj kisika in veliko več vetra. Prihod svetega ognja na vrh Qomolangma, kakor Kitajci rečejo Mount Everestu, so pospremila silovita čustva tukajšnjih domoljubov, ki so jih globoko prizadeli množični protikitajski procesi na poti bakle skozi evropska in ameriška mesta, pa tudi veliko olajšanje kitajskih oblasti, ki so storile vse, da bi med nošenjem bakle na Himalajo preprečile nove proteste na tibetanskem območju.
Kakor hitro je bakla prišla na Mount Everest (ob 9. uri in 12 minut), je Nepal znova odprl gorske poti s svoje strani, ki so bile zaprte vse od marca – da bi preprečili morebitni prihod aktivistov za tibetanske pravice oziroma kogar koli, ki bi poskušal ovirati edinstveni olimpijski podvig.
Vzpon bakle na vrh Himalaje je simbolični vrhunec predolimpijskega kitajskega tekmovanja za svetovno naklonjenost in razumevanje. »En svet, ene sanje,« je bilo slišati, ko je zadnja planinka Cerin Wangmu stopila na vrh 8844 metrov visoke gore. Cerin je bila članica etnično mešane ekipe, v kateri je bilo 22 Tibetancev, osem Hanov in en pripadnik manjšinskega ljudstva Tujia. Na poti od baze do vrha so drug drugemu podajali baklo v duhu bratstva in enotnosti, o katerem kitajske oblasti trdijo, da je močnejši od separatističnih namer »peščice« Tibetancev.
Plamena obeh bakel, prave in »gorske«, se bosta združila tik pred prihodom v Peking 6. avgusta, dva dni pred začetkom olimpijskih iger. Do takrat pa bo olimpijski simbol obiskal vse province LR Kitajske.
Zorana Baković