Planinsko društvo Onger Trzin

Kam? Kamniško sedlo (1884 m)
Kdaj? v soboto, 30. 5. 2009
Odhod: ob 6.00 izpred Mercatorja (Trzin Mlake)
Prevoz: osebni avtomobili Prihod: okrog 15.00 na isto mesto
Pot: tehnično nezahtevna pot
čas hoje: približno 6 ur (vzpon in sestop)
Cena: po dogovoru z voznikom avtomobila
Oprema: vremenu primerna oblačila, planinski čevlji (obvezno!), hrana in pijača v nahrbtniku
Vodja: Boštjan Kralj (vodnik PZS)

OBVEZNE prijave (do petka, 29. maja zvečer) in morebitne info: bostjan_kralj@t-2.net Prijave lahko tudi na mobi: 040 513 550 (Pošljite sms.)

Vir: www-tu-je.si

---------------------------------------------------------------

Pa še nekaj za tiste, ki si želijo izvedeti nekaj več!

Kamniško sedlo (tudi Jermanova vrata) predstavlja lepo razgledno točko po Kamniških in Savinjskih Alpah, globoko zarezano med Brano in Planjavo pa je iz doline zlahka razpoznavno. če smo torej željni gorskega zraka in iščemo nezahtevno turo za nabiranje kondicije pred zahtevnejšimi vzponi, je Kamniško sedlo pravi naslov. Nikar pa ne pozabimo za vzpon navdušiti še ostalih družinskih članov, ki se ne bojijo tri urnega vzpona.
Že na poti v Kamniško Bistrico se ponuja čudovit pogled na osrčje Kamniških Alp: Grintovec, Štruca, Skuta, Brana ...
Turo začnemo pred domom v Kamniški Bistrici (601 m), kjer se bomo nazaj grede gotovo razveselili čudovitega jezerca ob izviru istoimenske reke. Steza nas skozi gozd popelje mimo spominov na ledeno dobo in do tusegajočega ledenika - zanimivo izdolbenih sten (Galerije). Mimo spodnje postaje tovorne žičnice nas pot pripelje v položnejši svet, kjer se skozi bukov gozd steza vije nad hudourniško grapo in se višje umakne navkreber proti krnici pod Kamniškim sedlom. Trata, ki se nam odpre po vzponu, nam ponuja prijeten prostor za počitek, v obnovljenem stanu (Pastirci) pa lahko najdemo zavetje. In še zadnje dejanje! Gozd izgine, macesni se umaknejo ruševju, odpre se pogled na sedlo in v eni uri smo že pred Kamniško kočo na Kamniškem sedlu (1864 m), ki se izmika našemu pogledu vse do vrha.
Pogled z roba Kamniškega sedla (1903 m) /prostorska slika, Boštjan Burgar/ nazaj nam v daljavi razkrije običajno megleno Ljubljansko kotlino, z vrha sedla pa lahko iznad prepadnih sten (previdno!!) pogledamo v Logarsko dolino, očara nas pogled na Okrešelj in mogočni slap Rinka, levo in desno pa nas vabijo vrhovi od Grintovca do Ojstrice.

Vir: Ognjišče

Kako je kamniški lovec Jerman pokazal pot koroškim brambovcem

Spomin na turške čase je vtisnjen tudi v severno obzorje Ljubljane, ki ga oblikujejo Kamniške Alpe. Kamniško sedlo z ljudskim imenom Jermanova vrata pripoveduje staro zgodbo, skrito v imenu.

Turki so nekega strašnega dne spet pustošili po naših krajih. Po štajerskih hribih so gorele grmade, po dolinah pa vasi. Turško četo je vodil paša z imenom Abdala. Odločil se je napasti tudi Celovec, a so se Korošci, ki so bili pravočasno opozorjeni, dobro pripravili na obrambo.

Poveljnik Celovca je bil sposoben in pogumen plemič. Ljudstvo ga je imenovalo Golobek, verjetno je bil to Gallenberg, lastnik kamniškega Starega gradu. S svojimi pogumnimi brambovci je Golobek odbijal turške napade na mesto, zato ga je Abdal želel zavzeti z zvijačo.

Turkom je prišlo na uho, da ima Golobek zelo častihlepnega sina Enrika, ki je bil povrhu še užaljen, da ni poveljnik mesta. Njihovim ogleduhom se je nekako uspelo prebiti do Enrika in ti so mu za sodelovanje s Turki obljubili visoke časti v turški vojski in veliko nagrado v zlatu. Enrik se je sodelovanja najprej branil, čez čas pa si je premislil in sprejel visoko podkupnino. Predlagal je tudi načrt, kako bi lahko Turki zavzeli Celovec. Turška vojska se mora navidezno umakniti izpred Celovca, sam pa bo poskrbel za obvestilo očetu, da so se Turki odločili za napad na Kamnik.

Ko je Golobek videl, da so se Turki umaknili izpred celovškega obzidja in tudi izvedel, da so se namenili proti njegovemu rodnemu Kamniku, je zbral brambovce, se z njimi napotil čez Ljubelj in mimo Kranja na pomoč Kamniku. V Celovcu je pustil samo maloštevilno posadko. Med potjo proti Kamniku se je Enrik izgubil in so ga zaman iskali.

V bližini Velesovega so brambovci izvedeli, da o Turkih ni nikjer niti najmanjšega sledu. Takrat je Golobek spoznal, da je nasedel zvijači in izdaji, Koroško pa je na milost in nemilost prepustil divjemu sovražniku. Ob tem strašnem spoznanju se je zgrudil mrtev na tla. Izdalo ga je srce.

Brambovci so izgubili odličnega vodjo in hkrati spoznali, da so Celovcu štete minute. čez Ljubelj bi se vračali kar nekaj dni. Kako do Celovca, da ne bo prepozno, so se spraševali možje, ki so za mestnim obzidjem pustili svoje otroke, žene, matere, očete.

V tem usodnem trenutku je pred koroške brambovce stopil kamniški lovec Jerman. »Pokazal vam bom pot čez gore, vodil vas bom po nevarni poti. Sledite mojim korakom, hodite previdno in pomagajte drug drugemu!«

»Vse bomo storili, kar boš rekel, Jerman, samo pripelji nas pravočasno v Celovec,« so brambovci prosili svojega novega vodjo.

»Jerman, če nam pomagaš, da rešimo Celovec, te nikdar ne bomo pozabili!« je obljubil neznani brambovec.

Pognali so se v tek za Jermanom. Vsi zasopli so se vzpenjali po strmi poti, prišli so že do sedla med Brano in Planjavo ter tekli naprej, ne da bi si odpočili. Tekli so po nevarnih poteh, se vzpenjali po skalah, sledili so Jermanu. Na koroški strani so naleteli na pastirje in od njih izvedeli, da Turki napadajo Celovec, vendar se mesto še upira. Srca utrujenih mož je napolnilo novo upanje. Nevarnost, ki je pretila njihovim domačim in njihovi deželi, jim je dajala moč, da so drveli naprej. Usoda mesta je bila v njihovih rokah. Ko so brambovci v daljavi zagledali Celovec, so videli, da se mesto še brani, čeprav je bilo obzidje že na številnih mestih močno načeto.

Branilci mesta, ki so v daljavi zagledali svoje tovariše, kako rjoveč derejo z gora Turkom za hrbet, so svoje moči še podeseterili. Spet združeni so Korošci premagali sovražnika v divjem, krvavem boju. Mesto je bilo rešeno. Abdala je poskušal zbežati, a so ga na begu ubili. Enrik se je znašel med ujetniki, vendar si je sodil sam, še preden so ga spoznali kot izdajalca.

V boju je padel tudi pogumni kamniški lovec Jerman, vendar so njegovi soborci držali obljubo neznanega brambovca: Jerman, nikdar te ne bomo pozabili. Dobil je veličastni spomenik. Gorski preval, čez katerega je varno vodil vojsko na pomoč Celovcu pri obrambi, je dobil ljudsko ime – Jermanova vrata.

(po Janezu Trdini, Zbrano delo IV, Ljubljana 1958)
Dušica Kunaver