Planinsko društvo Onger Trzin

Tako mene kot verjetno tudi drugih od kar 17 udeležencev izleta (13 otrok + 4 spremljevalci) na Bavški Grintavec, je šele z nekajdnevno zamudo doseglo spoznanje, kako velik in zahteven podvig smo opravili zadnji julijski dan. Že med petkovo večerno vožnjo čez Vršič sem kolebal - bi, ne bi, bi, ..., čeprav je zjutraj na Kredarici še snežilo (s 15 cm je bil izenačen julijski rekord v višini snežne odeje!). Potem, ko smo se v zgodnjem sobotnem jutru pripeljali skoraj do parkirišča pred Florijem v Zadnji Trenti (na zemljevidih piše 962 m), so skrivali oblaki le še najvišje vrhove. Jutro je bilo sveže, dan dolg, oblaki v razkrajanju, veter v pojenjavanju in, kar je morda najbolj pomembno, z nami spočita četica mladih planincev. Po skoraj dveh deževnih dneh so bili naravnost lačni vrhov ... in kocka je padla – gremo na Bavškega, danes ali nikoli!

Vrh Bavškega Grintavca se nam je zjutraj še skrival ...

Vzpon nanj je bil svojevrstna gorska suita. Za to zaokroženo glasbeno obliko je značilno, da ima najmanj 3, najpogosteje pa 7-8 stavkov, tonovski način njenih delov pa ostaja od prvega do zadnjega stavka enak (v našem primeru so bili to vztrajni koraki trzinskega "drimtima" ...).
1. stavek (andante/zmerno počasi) je izzvenel že na prečkanju širokih prodov oziroma prostrane hudourniške struge Suhega potoka. V 2. stavku (animato/živahno, navdušeno) se je postavila pot že bolj pokonci, saj smo se morali dvigniti nad slapove Suhega potoka (te smo le slišali ...) vse do že zdavnaj opuščene planine Zapotok, kjer pa še vedno rastejo borovnice. Pri podirajočem se stanu na položnem svetu smo si malce oddahnili, za malo bolj živahen naslednji oziroma 3. stavek.

Zapotoške čeče ...

Tega (allegro ma non troppo/živahno, a ne preveč ...) smo ga "odigrali" na poti skozi macesnov gozd. Po treh urah smo prečili pobočja tik pod Velikimi vrati (skozi ta prideš kaj daleč, saj so na oni, soški strani, precej prepadna), nad gozdno in drevesno mejo in z vsakim korakom je bilo pod nami vse več okoliškega sveta. Tako smo nadaljevali vse do krnice pod Sravnikom, kjer smo dosegli 2000-čko in tudi prvo snežišče, zato je bil čas za malico. O tem, kaj, kako in kdo je kaj ter koliko pojedel raje ne bi, je bilo pa zanimivo poslušati, kaj vse mladi planinci nosijo s seboj. Vsak je imel namreč le svojo pijačo, drugi del obroka pa je moral sestaviti s pomočjo vsebin iz drugih nahrbtnikov - čisto po hribovsko! 4. stavek (calmo/mirno) se je začel z že kar malce lenim prečenjem položnega snežišča in nadaljeval z vzponom prek melišč pod vršni greben.

Mravljinčarji in čeladarji ...

Sledil je dramatični preobrat v 5. stavek (allegro con brio/živahno in energično), v kar nas je primorala sprememba naklona pobočja v navpični smeri (beri: huda strmina). Počastili smo jo z opasanjem, navezovanjem in "očeladenjem" ter tako opremljeni dosegli severni, deloma še travnati del grebena. Na obeh njegovih straneh se je bilo moč nasloniti "na zrak", saj ga je bilo povsod v izobilju. Ko se greben priključi vršni gmoti pa še burni finale - šesti stavek (moderato sospirando/zmerno vzdihujoče) - po jeklenicah in klinih, vmes pa občasno spet "polno praznega". Poleg globokega dihanja, nekateri so ob zračnem razgledu dihali bolj plitvo, se je slišala le pesem vponk in kotalečih se kam(e)n(čk)ov. Slednji so postajali vse bolj nadležni, dokler nismo tik pod vrhom stopili na precej bolj prijazen in manj izpostavljen svet. In hip zatem na prostoren ter uravnan vrh, kjer so nas prevevali naravnost božanski občutki. Kaj nas ne bi, saj je bilo vse pod nami, ker so bili najvišji vrhovi deloma še vedno v oblakih. Da gre za visok vrh, smo si lahko po skoraj šestih urah ogledali na žigu na kovinskem profilu. Najverjetneje ga je izpulila strela, zato ga je bilo moč pritisniti kamorkoli, tudi na čelo. Po kratki analizi smo vodniki ugotovili, da so prav vsi udeleženci prvič na vrhu, zato si zaslužijo planinski krst. Rečeno – storjeno! Maščevanje bo menda sladko ...

17 x kuku z 2347 metrov!

Od vrha dalje smo morali premagati "le še skromno" višinsko razliko - kot bi šli s Triglava v Vrata. Kaj se pa zamudimo - in smo šli, čez vrhnji del bolj previdno in počasi (aja, to je bil že verjetno sedmi stavek (adagio con sentimento/počasi in z občutkom). Skale je zamenjal grušč in kasneje vse bolj goste ter visoke trave, skalne (korozijske) žlebiče in vzporedne kamninske sklade pa planike in svižčeve luknje. Planina Nad Sočo se kar ni in ni hotela pokazati, kar ni nič čudnega, saj je skoraj 1000 metrov nižja od vrha. Poleg tega pa smo lahko na tem delu poti občutili, kaj so prisojna pobočja. Na srečo so sončna obdobja prekinjali oblaki, nižje pod planino, pa za senco tako ali tako poskrbi gozd.

Sestopna "šodrpolka" ...

Krepka malica s počitkom na planini je sicer dvignila moralo, a le prehodno, natančneje do roba planine, kjer se odpre pogled v dolino. In s tem na naslednjih, skoraj 900 višinskih metrov spusta! "Krasna si bistra hči planin" se nam je res pokazala s svojo prepoznavno smaragdno barvo, a kaj, ko smo jo lahko le videli, čeprav bi si jo želeli vsaj slišati in še bolj občutiti. Zadnji, torej 8. stavek (lento lamentoso/počasi in tožeče), se je odvil na tem, kot se je pokazalo na koncu niti ne tako dolgem, a napornem spustu. Nekje na sredi smo občasno že lahko ujeli zvoke narodno zabavne glasbe, ki so prihajali s kampa na začetku Lepene. Vsaj to nas je navdajalo z upanjem, da bomo enkrat vendarle prišli v dno doline. Po zadnjem počitku v gozdnem (bukovem) rezervatu Lemovje, smo prečili še istoimensko pobočno polico (ta se boči še več kot 300 metrov nad dolinskim dnom), kjer je bilo še pred pol stoletja nekaj kmetij. Vendar je bilo tukajšnje življenje eno samo "matranje", saj so morali iz doline prav vse prinesti na ramah (tudi danes še ni ceste, ker so gozdovi gospodarsko nezanimivi ...), poleg tega ni tu nobene vode, seno pa so med drugimi vozili tudi po žičnici s planine Nad Sočo. Voda privre na dan šele v Soči pod Sočo in končno smo "pricurljali" - do druge od obeh Soč - tudi mi. Z vrha smo potrebovali nekaj več kot štiri ure, za vse skupaj pa celih enajst! In potem je bilo vse drugače, saj veste kako je, ko je konec vsega hudega. Kmalu so prišli po nas taksisti Urša, Lado in Polona in nam sporočili dve dobri novici na črko č - v taboru vas čakajo Rezkini čufti, zvečer pa bo Simon pekel čevapčiče. Še enkrat več se je torej pokazalo, da gora ni nora, ampak je nor tisti, ki gre gor ter še bolj oni, ki ostane dol ...

Pa prid'te kdaj z nami še vi, pač, takle mamo tlake na taboru!

Z orlovskim peresom zapisal: Miha Pavšek

***************************************************************

Obvoznica nad slapovi Suhega potoka.

Zadnja Trenta in Vršič v ozadju. Kjer sije sonce, smo zjutraj pustili jeklene konjičke.

Tudi stanu na planini Zapotok so šteti dnevi ...

S planine Zapotok je videti vrh Bavškega Grintavca že precej bližje.

čeprav trši od smreke, tudi macesen pozimi ne zdrži silnega pritiska snežnih plazov.

No, pa smo prišli ven iz gozda ...

Luna nad prevalom Kanja.

Da malo zadihamo, preden naskočimo greben Bavškega Grintavca.

Na pravi poti - zadaj Skutnik (levo) in Zadnji Pelc (desno).

Planina Zapotok je že daleč pod nami.

"Ko kralj po planini visoki, pohajam ..." za vodniki.

Najlepša v gorah sta počitek in z njim malica.

Lagodno prečenje snežišča, potem pa ...

Skrivajoči se zasneženi vrh Mangarta.

Žlebiči in za njimi Prisojnik.

Bavški kamninski skladi, zadaj "nebesni" Triglav.

Na drugi strani grebena se je odprla Bavšica.

Nesojeni rezervni vrh Zagorelec (desno spredaj) in njegovo sosedstvo.

Spredaj in zadaj še lahko kaj primeš, ob strani pa ne ...

Najmlajši in najmanjši niso zadnji ...

Srčkani planinki ...

Tamle spodaj na robu snežišča je naš "malcplac" ...

Tudi na strmini se najde "šodr" ...

V navpičnicah, opremljenih z jeklenico, uporabljamo samovarovalni komplet.

Tudi roke pridejo prav ...

Za večjo varnost smo nekatere še dodatno navezali.

Žig na čelo in ...

... z vrvjo po zadnji plati (planinski krst).

"Sklad na skladu se vzdiguje, golih vrhov kamni zid…", je napisal nekdo že pred več kot 200 leti in morda je gledal prav skladna jugozahodna pobočja Bavškega Grintavca.