"Nore krave" v Švici niso postale vijolične ... 26.08.2010
Po lanski zmagi na tekmovanju Mladina in gore smo se Špela, Matevž, Aljaž, naš mentor Boštjan in jaz odpravili na treking v Abruzze v Italijo (foto 1, foto 2), kjer smo se imeli odlično. Po koncu trekinga in slovesu od novih prijateljev je bilo vsem težko. S prijetnimi spomini na planinske počitnice smo zakorakali v novo šolsko leto, Boštjan pa nazaj v službo. čeprav sva s Špelo zapustila osnovno šolo, smo ostali v stiku. Včasih bolj, včasih manj redno smo obiskovali srečanja planinske skupine dijakov in študentov PD Onger Trzin (PS Plankton). čas je tekel dalje. Poletje se je začelo približevati in na dan so pokukale zamisli, ki so se porajale že lani, ko smo se z vlakom vozili iz Abruzzov. Želeli smo si nazaj v hribe, nekam izven meja Slovenije. Želja se mi je zdela kar prevelika, vendar se je kmalu pokazalo, da bo šlo.
Za cilj smo si izbrali Švico, predvsem Boštjan pa je pokazal, da za nas, trzinske planince, res ni meja in je celoten izlet organiziral. Izlet v deželo, polno zasneženih vrhov, strmih bregov in ledenikov, ur in meni precej ljube čokolade. Tokrat smo potovali z avtomobilom. Pri prevozu sta pomagala najina starša, ki sta imela v Švici svoje načrte. Špela in Aljaž sta se peljala z Boštjanom, midva z bratom pa z najinimi starši.
Špela navdušeno razkazuje ostalim katere vrhove se vidi iz vasice Grindelwald
Po dolgi in naporni vožnji smo zapeljali iz tretjega najdaljšega cestnega predora na svetu (St. Gotthard Tunnel, dolžina: 16,4 km). Pozdravil nas je naliv. Beli oblaki so se držali pobočij in se vlekli čez grebene. Tla je prekrivala živo zelena trava in obdajali so nas smrekovi gozdovi.
Pot smo nadaljevali in še nekaj časa je preteklo, preden smo prispeli v Wilderswil, kjer smo imeli rezervirana prenočišča. Najprej smo zaupali GPS-u, ki nas je pripeljal na konec ozke uličice, kjer je stala srednje velika kmetija. Po kratkem ogledu smo ugotovili, da to ni to kar iščemo. Na srečo nas mala črna naprava ni popolnoma ukanila, pripeljala nas je le na napačen konec ulice. čez pet minut smo tako res stali pred našim bivališčem. Po stopnicah, ki so bile precej nagnjene, smo se povzpeli do drugega nadstropja in tam prejeli ključe naših sob od dobrodušne Angležinje.
Naslednji dan smo se namenili povzpeti na 2681 metrov visok Faulhorn, vendar smo naleteli na nekaj težav. Z avtomobilom je bila vožnja do našega izhodišča Bussalp prepovedana, zato smo morali počakati dve uri do prihoda prvega avtobusa, ki nas je zapeljal do tja. Z njim smo se dvignili nad oblake, pramagali strme travnate bregove in čez nekaj časa prisopihali na razgledni vrh, ki pa je bil na našo žalost ovit z meglo. Usedli smo se na klopi restavracije, kjer ni dovoljeno malicati in na plan potegnili malico. Živo smo razglabljali, kako se bomo delali Francoze, če pride natakarica. Družbica, ki je sedela poleg nas, je vstala in se odpravila, razen neke gospodične. Vprašala nas je, če govorimo angleško in mi smo ji glasno odgovorili z da. V naslednjem trenutku smo spoznali, da je to natakarica, ki pa nas je v nadaljevanju precej prijazno odslovila. Naši načrti so tako padli v vodo, malicali pa smo v vetru. V dolino smo se odpravili po drugi poti, mimo jezera. Veličastnega razgleda, ki ga obljubljajo razglednice, žal nismo imeli zaradi oblakov, ki so se ta čas dvignili.
Jaka, Špela in Matevž pozirajo, v ozadju pa se vidi Eiger in Mönch.
Druga velika tura je nastopila šele v soboto, saj nas je v petek presenetil dež, kar je bilo po svoje odlično. Dež je namreč spral ozračje in nam pozneje ponudil čudovite razglede. Po naporni poti, ki je bila, tako kot vse druge švicarske poti, precej strma, poleg tega pa proti vrhu zasnežena, smo prisopihali na 2970 m visok Schilthorn. Za razliko od ostalih vrhov, smo tik pod tem vrhom stopili na stopnice in se prav "herojsko" po njih povzpeli na ploščad polno turistov. Na ta vrh je namreč speljana tudi gondola, kar omogoča dostop tudi tistim, ki ne planinarijo. In če smo že pri herojskih dejanjih: Na Schilthornu so posneli nekatere kadre za film o tajnem agentu 007 Jamesu Bondu (V službi njenega veličanstva, 1969). Švicarji znajo to dejstvo še vedno dobro pretaplati v denar. V restavraciji na vrhu, ki se imenuje Gloria v dopoldanskih urah postrežejo npr. z James Bond 007 samopostrežnim zajtrkom. Razgledna ploščad in množica turistov nam torej ni pokvarila odličnega občutka ob vzponu na vrh. Bili smo namreč nagrajeni s kristalno jasnim razgledom. Veliki vrhovi kot so Eiger, Mönch in Jungfrau so pred nami stali kot na dlani, pogled pa nam je segel vse do oddaljenega Mont Blanca. Belina in divjost teh vrhov sta nas vse očarala, veličina njihovih strmih sten pa prevzela.
Vmes smo še malce počivali v travi in se razgledovali - za nami Eiger, Mönch in Jungfrau
Nismo pa le planinarili, ogledali smo si tudi slapove (Staubbachfall, Glattbachfall, Wandelbachfall, ...) , vasico Wengen, sotesko Gletscherschlucht in ledenik Fieschergletscher pri Grindelwaldu. Za en teden smo se umaknili in uživali v miru gora, testeninah z omakami iz konzerv in družabnih igrah ob večerih. Ob preranem koncu smo se vsi praskali po glavah: kam je šlo tako hitro teh sedem dni?
Jaka Peternel
Vasica Wilderswill, kjer smo prebivali se nahaja v osrčju Švice, v neposredni bližini večjega naselja Interlaken. V bližini je znano smučarsko središče Wengen kjer vsako leto organizirajo enega izmed najbolj zahtevnih smukov v svetovnem pokalu za moške – smuk z Lauberhorna.
Gore, ki smo jih obiskali v času našega obiska se nahajajo v parku Jungfrau, ki je od leta 2001 razglašen za t.i. park svetovne dediščine (ang. world heritage).VEčJA RISBA in ŠE VEčJA RISBA
Prvi večer je sledil sprehod po idilični vasici Wilderswil.
Znamenita severna stena Eigerja (3970 m)
Za prvo turo smo si izbrali Faulhorn (2681 m). Vreme ta dan ni bilo namenjeno dobrim razgledom, ampak vsake toliko časa smo vendarle lahko opazovali severno steno Eigerja.
Skupinska (češka) slika na vrhu Faulhorna.
Z vrha Faulhorna smo se spustili do jezera Bachalpsee.
Pot v dolino (v Grindelwald) nas je nato vodila mimo številnih planin. Na eni izmed njih smo občudovali svizce (ki niso zavijali čokolade v folijo) ter na vsake toliko časa skozi oblake uzrli kakšnega izmed "velikanov" nad Grindelwaldom (v ozadju se vidi Barglistock, 3656 m).
Po prvi turi je prišel čas za počitek in tudi slabše vreme, zato smo odšli na sprehod v Interlaken.
Turistov v Interlaknu ni bilo veliko.
Sprehod po glavni ulici Interlakna.
Švicarji znajo vsako stvar dobro zaračunati, ampak parkiranje v 8-nadstropni garažni hiša pa ni bilo drago. So pa Švicarji izjemno dobri arhitekti, saj jim je uspelo garažno hišo v Lauterbrunnenu zgraditi tako, da še opaziš ne, da si prišel v drugo nadstropje ...
Iz Lauterbrunnena smo se peš povzpeli do vasice Wengen in ob poti občudovali 300 metrski Staubbachfall.
Znamenitost Švice so tudi zobate železnice. Najbolj znana proga pa je ravno ta, ki potnike v dveh urah in pol pripelje iz Lauterbrunnena v Wengen in skozi Eiger na sedlo Jungfraujoch med goro Jungfrau (4158 m) in Mönch (4107 m) na nadmorsko višino 3454 metrov.
Tudi v Wengnu ni bilo veliko turistov.
Po povratku v Lauterbrunnen smo si ogledali še slap Staubbach.
Dostop do slapu je bil speljan tako, da si moral najprej skozi tunel ...
... in si prišel pod slap
Spodaj desno se vidi, kje je speljana pot pod slapom.
Kuhanje je bilo v naši domeni in nekega večera smo si zaželeli palačink :-)
In končno je napočil čas, da se odpravimo na en res "konkreten" hrib. Že navsezgodaj smo vedeli, da bo danes ta dan, ko bomo osvojili Schilthorn (2970 m) oz. poznan tudi pod imenom Piz Gloria, kjer je bil posnet film James Bond 007: V službi njenega veličanstva.
Iz vasice Murren smo jo najprej mahnili proti Schilthornhütte (2432 m). V ozadju se vidi 2756 metrov visoki Bietenhorn.
Počasi smo se dvigali nad vasico Murren in za seboj zapuščali zadnja smučišča, v ozadju pa smo občudovali Jungfrau.
Jungfraujoch (3454 m) – zadnja postaja zobate železnice, ki pelje skozi Eiger.
Ker je prejšnji dan snežilo, so se tudi ovce skorajda skrile v sneg, mi pa smo se vzpenjali mimo Birga (2677 m) in naprej proti Schilthornu, ki se je že videl v daljavi.
Na sedlu med Birgom in Schilthornom smo bili že zelo blizu našega cilja. Vse skupaj je zgledalo zelo blizu, vendar pa se je pot vlekla in vlekla in še bolj vlekla ...
Po poti smo seveda občudovali vrhove, ki so se dvigali nad dolino. Najbolj je izstopal Breithorn (3782 m).
Seveda se nam ob lepem vremenu ni nikamor mudilo ...
... in smo imeli veliko časa za fotografiranje.
Ja, tjale gor gremo.
Višje kot smo bili, boljši je bil razgled. Eiger, Mönch in Jungfrau so bili kot na dlani.
Na vrhu smo videli tudi na drugo stran. Nad vasico Saxten se je vzpenjal Bietenhorn (prvi vrh), v ozadju pa je bil greben gora, ki se začne s Faulhornom in konča s Schwarzhornom.
Severna stena Breithorna
Na vrhu Schilthorna je slavna restavracija, kjer je bil posnet eden izmed filmov o tajnem agentu Jamesu Bondu. Znamenitost te restavracije, poleg izjemnega razgleda, je tudi to, da se zgornje nadstropje nenehno vrti okoli svoje osi – restavracija se okoli svoje osi zavrti v slabi uri!
Še pogled proti Eigerju in Mönchu.
Eiger v vsej svoji lepoti.
Greben Lauberhorn, v ozadju pa izstopa Wetterhorn.
Za konec pa še skupinska slika s Schilthorna.
Sledil je spust v proti vasici Murren in nazaj v dolino. Lepo vreme nam je omogočilo, da smo občudovali zahodno steno gore Jungfrau.
Kar nismo in nismo se mogli nagledati Eigerja, Möncha in Jungfraua.
Tudi Wetterhorn je izgledal mikavno.
In še celotna zahodna stena Jungfraua, preko katere padajo nešteti slapovi.
Zadnji dan je bil rezerviran za raziskovanje okolice Grindelwalda. Najprej smo se sprehodili nad sotesko Gletscherschlucht, ...
... po dobrih dveh urah prisopihali do planinske koče Baregg (1775 m), ...
... se slikali pred ledenikom Fieschergletscher ...
... in se na koncu sprehodili čez sotesko Gletscherschlucht.
Seveda znajo Švicarji vsako stvar imenitno izkoristiti in tako so tudi več kot 100 metrske stene soteske Gletscherschlucht izkoristili za bungee jumping in veliko gugalnico.
Pogumen mladenič je se odrinil s ploščadi ...
... in "zanihal" čez sotesko ...
Kako pa to izgleda v živo?
Sledil je sprehod po soteski ...
... katero je "vrezala" ledeniška reka.
Za zadnjo večerjo pa smo si privoščili pizzo.
Kako hitro je minilo naše bivanje v Švici. :-( Sledil je prevoz nazaj proti Sloveniji, a še prej smo si ogledali stene vrhov nad prelazom Sustenpass (2224 m) ...
