Planinsko društvo Onger Trzin

V zimskih dneh res ni težko prehiteti petelina. Tako smo se sredi noči (beri: ob 6:30) zbrali pred osnovno šolo Trzin. Od tam smo se nato z avtobusom odpeljali proti Ljubljani, med vožnjo pa smo še popolnoma zaspani z zanimanjem zrli skozi okno v temno noč.

Na avtobusi smo bili še vsi zaspani. (Foto: Staša Matjaž)

Na železniški postaji v Ljubljani so nas vsi spraševali kam nas nese pot v tako velikem številu. Vsem smo morali razložili, da smo 'mi' le 14 nadebudnih planincev in planink, ki se odpravljajo na planinski izlet na Trebnji vrh, ter da ne spadamo k veliko bolj množični ekipi tabornikov, ki so se zbirali v istem prostoru.

Na vlaku je bilo že veliko bolj živahno. Sonce je pretegnilo svoje žarke, mi pa smo iz nahrbtnikov potegnili prve dobrote, ki so nam jih naše skrbne mamice pripravile za na pot. Več kot uro dolgo vožnjo smo si krajšali z različnimi besednimi igricami, igranjem Križcev in krogcev na zarosenih oknih ter odgovarjanjem na nagradna vprašanja. Ta so bila zares težka in kar nismo se mogli odločiti, kateri odgovor bi obkrožili.

Na železniški postaji v Trebnjah. Zdaj bo treba pa peš. (Foto: Tomaž Kocman)

V Trebnjem smo izstopili iz vlaka ter se pogumno odpravili proti Trebnjemu vrhu, ki se nam vsekakor ni skrival. Po kratkem sprehodu skozi gozd nas je pot že pripeljala do mostiča, ki nas je varno popeljal na drugo stran avtoceste, od tam pa smo se kar po stopnicah (teh smo na celi poti našteli več kot 130!) povzpeli v breg.

Kmalu se je začela tudi gozdna pot, ki je nam (in našim kolenom) veliko ljubša. A nismo hodili dolgo, ko nas je ta pripeljala do vhoda v jamo. Na glave smo si nadeli čelade, v roke prijeli svetilke ter se čepe počasi podali skozi rov, ki nas je pripeljal do velikanske dvorane. V njem smo si ogledali kapnike ter ponovili kateri so stalaktiti in kateri stalagmiti. Poleg blata na tleh pa smo našli še marsikaj zanimivega – vsekakor nam bodo v spominu ostali netopirji, ki so kot majhne črne pike mirno spale na jamskem stropu. Mi pa smo se potrudili, da jih pri tem nismo motili ter jamo zapustili le z dobrimi vtisi.

Tam gori pa spijo netopirji. Pssst! (Foto: Tine Pokorn)

Pot smo nadaljevali še mimo male jame ter v breg proti vrhu. Tam smo se vpisali v vpisno knjigo ter si zraven obnovili znanje čemu to sploh počnemo. Nato smo sestopili še do obeležja 15. poldnevnika, ki teče skorajda čez sam Trebnji vrh. Ogledali smo si relief Slovenije, sončno uro ter si poskušali razložiti kaj to sploh je poldnevnik. Vodniki so nas poskušali zagreti za nekaj ogrevalnih bansov, a nas so veliko bolj zanimali slastni sendviči. Mljask!

Pa še ena skupinska. (Foto: Tine Pokorn)

Pot v dolino je minila tako hitro, da smo na postajo prišli kar uro pred našim vlakom. Topla čakalnica pa je bila kot nalašč za to, da smo se malo pogreli nato pa zagreli za igrici Psihiater in Hitro spremeni gibe. Žrebali pa smo tudi zmagovalce nagradne igre. Najboljši trije so tako bili Polona, Jan in Tim, ki so se za nagrado lahko posladkali s sočno pomarančo. Ostali pa so se morali zadovoljiti s tolažilno klementino. Kar prehitro je bilo treba končati ter se odpraviti na vlak, ki nas je odpeljal proti domu.

Kako super smo se imeli lahko razberete že iz fotografij, sicer pa Lukova izjava pove vse: »če bojo kdaj prodajali Trebnji vrh, ga bom takoj kupil! Ampak tako dobrega hriba še dolgo ne bodo prodajali.«

Križci in krožci na vlaku (Foto: Tomaž Kocman)