|
Rombon in rafting na Soči
05.09.2014
Letošnji poletni vikendi nikakor niso bili usojeni za pohajkovanje po visokogorju, vendar zadnji vikend pred začetkom šolskega leta nas je obdaril z lepim, sončnim in ravno prav toplim vremenom. Že pred časom smo se aktivni člani MO odločili, da gremo za en vikend v Posočje ter ga preživimo kar se da aktivno. Za cilj smo si izbrali Rombon, ki se strmo vzpenja nad Bovcem in sestavlja del Kaninskega pogorja. S svojimi 2.206 metri nadmorske višine in tehnično nezahtevno potjo lahko marsikoga prelisiči kot lahka tura, vendar s svojimi 1.700 višinskimi metri vzpona se brez težav postavi ob bok Jalovcu, Škrlatici in ostalim velikanom Julijskih Alp.
Naš pohod smo začeli pri Trdnjavi Kluže, kjer nas je pot po dobrih 15 minutah pripeljala skozi tunele do trdnjave Fort Herman. Že smo se razveselili, ko smo videli tablo za Rombon, ki nas je opozarjala, da je do vrha še 3,5 ure (kasneje se je izkazalo, da moraš k temu prišteti še eno uro). Pot nas je nato vodila po enkrat bolj, drugič manj strmih gozdnatih pobočjih. Po dobrih dveh urah hoje smo prišli do odcepa "drajcen-drajcen" (1313). Še nekaj korakov in že smo prišli iz gozda, kjer nas je pričakal lep razgled na okoliške vršace.
Pot smo nadaljevali po dobro uhojeni stezi in nekje na nadmorski višini 1.700 metrov prišli do mulatjere, ki nas je pripeljala do ostankov obzidij, skrivališča ter prenočišč vojakov iz Soške fronte. V preteklosti smo že večkrat hodili po poteh Soške fronte, vendar smo vedno znova osupli kakšne napore in kako težko življenje so imeli vojaki v visokogorju.
Ker je bilo sonce že visoko na nebu in so se prvi planinci že vračali z vrha, smo tudi mi nadaljevali proti vrhu. Za nami je bilo že 1.500 višinskih metrov vzpona in počasi smo že kazali prve znake utrujenost. Na trenutke smo imeli občutek, da se nahajamo v Himalaji, saj nas noge niso več nesle tako hitro, tudi postanki za napolniti pljuča so bili vse bolj pogosti, vendar je bil trud na vrhu, ki smo ga dosegli po dobrih 4-ih urah in pol hoje, bogato poplačan z izjemnim razgledom.
Za povratek v dolino smo si izbrali pot, ki nas je peljala direktno v BC (kakor domačini rečejo Bovcu). Dobre pol ure hoje iz vrha smo prišli na melišče, ki na žalost ni bilo v stanju, da bi lahko spustili "zavore" in oddrveli proti dolini. Na poti navzdol smo še skočili na Čuklo, ki je predvrh Rombona ter nadaljevali dolg spust v dolino. Noge so postajale čedalje težje in kar vsi smo nestrpno čakali hladno pijačo in dobro hrano v dolini. Po slabih štirih urah spusta in skupno skoraj devetih urah hoje smo prišli v vasico Zavrzelno nad Bovcem, kjer nas je že čakal prevoz do Doma Klementa Juga v Lepeni. Kako je pasalo hladno pivo in jota!
V Posočju smo ostali še en dan in se odpravili na rafting po Soči. Srečo smo imeli, da že nekaj dni ni padal dež tako, da gladina Soče ni bila previsoka. Naš rafting se je začel v bližini slapu Boka kjer smo v neoprenskih oblekah zaplavali v dobrih devetih stopinjah celzija topli Soči. Po kratkem skoku v Sočo je sledil spust z raftom po brzicah Soče, okoli Polovnika mimo Srpenice do Trnovega. Seveda pa vmes ni manjkalo dodatnega kopanja v Soči, spuščanja po "topoganu".
Boštjan
Foto: Boštjan (Rombon), Tomaž (rafting)
|
