Ko te obdaja modrina z vseh strani
08.10.2014

Si sploh lahko predstavljate popolno tišino, rahel veter v laseh, prijetno sonce, ki vas nežno boža, nad vami modro nebo, vsepovsod okoli vas pa skrivnostna modrina jesenskega morja? To niso bile le sladke sanje, peterica planincev je ta raj v preteklem vikendu izkusila na lastni koži. In lahko vam povem, prav vsi bi vikend z veseljem podaljšali v teden dni.

V petek popoldan, po napornem delavnem tednu, ko smo vsi že nestrpno čakali, da bo napočil čas za odhod iz pisarne, se je 5 mladih planincev zbralo v Ljubljani, kjer smo se "skonzervirali" v avto in se zapeljali proti morju. Čeprav je bilo na cestah nekaj gneče, smo pravočasno prispeli na otok Krk, kjer smo se v vasici Valbiska vkrcali na trajekt okrašen z nešteto lučkami. V hladni noči smo opazovali zvezdnato nebo in uživali v 25 minutni vožnji do otoka Cres. Tam smo poiskali vasico Martinšćica, kjer smo imeli rezervirano prenočišče. Kaj prenočišče, pričakal nas je cel grad, ki si ga v jesenskih mesecih lahko privoščite po izjemno dostopnih cenah.

Naslednje jutro nas je prebudil rahel vetrič, ki se je poigraval z vrhovi borovcev okoli apartmaja. Po okusnem zajtrku in toplem napitku smo si pripravili nahrbtnike, se zapeljali do otoka Lošinj in v vasici Nerezine pustili svoje vozilo. Nad nami se je vzpenjal najvišji vrh otoka in cilj današnjega dne. Preobuli smo se v planinske čevlje in se podali po dobro markirani poti proti cilju. Med potjo smo si ogledali zapuščeno vasico in se ozirali proti dih jemajočim razgledom, ki krasijo pobočje Televrina. Pri planinskemu domu Mažova smo se nekoliko okrepčali in nadaljevali našo pot proti jugu otoka.
Na vrhu Televrina so nas sicer pričakali temni oblaki, kar nam je nudilo nekaj zavetja pred soncem, kljub vsemu pa je bil razgled izjemen. Med sestopom smo se ustavili pri cerkvici Sv. Mikula, nato pa hitro odšli nazaj do vasice Nerezine.

Osvojili smo najvišji vrh otoka Lošinj, Televrin (588 m.n.v.)

Ko smo prispeli 'domov', sta fanta poskrbela za peko čevapčičev, dekleta pa smo pripravila zelenjavo in vse ostalo kar sodi k prijetnemu popoldanskemu druženju po uspešno izpeljanem izletu.

Ker pa se vikend še ni zaključil, smo naš izlet še nekoliko podaljšali. Nedeljsko jutro je bilo manj vetrovno, zato sva se s Polono že zjutraj odpravili na nekajkilometrski tek do 'konca otoka' in nazaj. Po obilnem zajtrku smo zapustili naše začasno bivališče in se odpravili na bližnjo plažo. Čeprav je bilo jutro mrzlo, smo se z veseljem nastavili soncu in kaj kmalu smo bili vsi v kopalkah, nekaj minut kasneje pa že v prijetno hladnem morju.

Komur besede niso dovolj vas vabim, da si spodaj ogledate še fotografije, ki prijetno orišejo naše potepanje.

Naslednje leto pa ste vsi lepo vabljeni, da se nam pridružite pri izletu na najvišji vrh polotoka Istre :)

Staša

Na poti na Televrin se je pot postavila zelo navkreber, a je vseeno šlo.

Za tiste, ki so že pošteno utrujeni, jih 5 minut od planinskega doma čaka prav prijeten napis :)

Pogled na že prehojeno pot proti severu.

Takole pa smo sestopili proti jugu.

Takole zgleda naše jesensko 'poležavanje', kjer nas namesto na plaži najdete v vodi, kako plavamo daleč stran, vse dokler nismo le še majhne pike na obzorju. :)

Takole smo si pripravili popoldanski piknik, pri vkrcališču na trajekt. Ne nismo ga zamudili, ampak je bil prvi trajekt preveč poln in smo morali počakati do naslednjega. Kdo bi si mislil, da se ti meseca oktobra lahko zgodi tudi to. :)