Za zaključek poletne sezone še skok na Prestreljenik
05.09.2015

Prestreljenik je 2499 metrov visok vrh v osrčju Kanina, kamor se nas je pogumna šesterica odpravila zadnjo soboto v avgustu. Sončno in vroče vreme je bilo naročeno že lansko leto, prijetna sapica je poskrbela za prijetno hlajenje. Prestreljenik s svojo višino zagotovo sodi med velikane Julijskih Alp in najbolj pogumni ga osvojijo kar iz Bovca, ki se nahaja več kot 2.000 višinskih metrov nižje (v Sloveniji ni prav veliko vrhov, kjer bi lahko v enem dnevu od izhodišča do vrha prehodil takšno višinsko razliko). Mi smo si sicer zadali malce manjšo višinsko razliko, ampak še vedno ambiciozno pot. Z avtomobili smo se odpeljali do Postaje B Kaninske žičnice, ki se nahaja na približno 1.000 metrov nadmorske višine. Ne ravno ob najbolj zgodnji jutranji uri (9.00) smo se podali v klanec.

Za pot navzgor smo si izbrali pot skozi Krnico, ki poteka po sredini Kaninskega pogorja (med Kaninskimi podi in Rombonom). Po približno pol ure hoje smo prišli do pl. Krnica ter nadaljevali po ravno prav strmem pobočju do Prevala, ki loči Kaninsko smučišče s smučiščem Sella Nevea. Na žalost žičnice na slovenski strani ne delujejo, so pa v bistveno boljšem stanju italijanske žičnice. Na Prevali nas je čakala kar velika skupina "turistov" in kar imeli smo občutek, da smo na Veliki Planini, kamor se večina ljudi pripelje z žičnico, le najbolj "jekleni" pribremzajo iz doline. S Prevala smo našo pot nadaljevali kar po smučišču na Sedlo, kjer se nam je odprl pogled na Kaninske pode skupaj z megalomanskim Domom Petra Skalarja. Naš cilj pa je bil iz Sedla oddaljen le še dobre pol ure hoje po strmem pobočju. Po slabih štirih urah hoje smo bili nagrajeni z malico iz nahrbtnika z razgledom 5 zvezdic.

Sledila je pot navzdol. Kot bi mignil smo bili nazaj na Sedlu. Na tem mestu pa smo našo pot nadaljevali proti Kaninskim podom. Najprej smo se spustili do Postaje D Kaninske žičnice in nadaljevali proti Domu Petra Skalarja. Čeprav sta Postaja D in Dom oddaljena morda le dobrih 500 metrov zračne razdalje (in sta tudi na približno isti nadmorski višini), smo za pot potrebovali kar debelo uro. Pot čez Pode nas je peljala mimo številnih brezen, škrapelj, žlebičev in drugih kraških pojavov. Tudi od Doma Petra Skalarja naprej je potekala po Podih, ki so se počasi spuščali v Dolino. Pravi spust je sledil šele ko smo prišli do starega (podrtega) doma Petra Skalarja. K sreči je bilo sonce že dovolj nizko, da je spust potekal v senci mimo Planine Gozdec do Postaje B. Z avtomobili smo pot nadaljevali v Bovec, kjer je sledila še hladna osvežitev in "uradni" zaključek ture. Večina je v zgodnjem večeru odšla z avti domov, jaz pa sem še počakal, da se je zemlja malce stresla (ob 20.47 je bil namreč pri Bovcu potres 4,1 stopnje po Rihtarju) in se odločil, da morebitnega novega potresnega sunka ne bom počakal.

Boštjan