Planinsko društvo Onger Trzin

"Zakaj pa greste letos na tabor tako blizu?" je bilo vprašanje, ki smo ga pred odhodom na tabor večkrat slišali. Pa smo vztrajno odgovarjali, da je velikokrat tako, da človek bližnje kraje pozna slabše kot bi si mislil in je tako odkrivanje njihovih skrivnosti enako razburljivo, kot je to v bolj oddaljenih krajih. Pa še kako prav smo imeli.

Mladinski planinski tabor MO PD Onger Trzin je letos potekal zadnji teden julija v Kamniški Bistrici. Naše šotore smo za devet dni postavili v bližini gostišča "Pri Jurju", kjer smo bili varno skriti pred pogledi množice obiskovalcev, ki je v tistih dneh iskala ohladitev pred razgretim mestom. "In ne, nam ni bilo tako vroče," je odgovor na drugo vprašanje, ki so nam ga prav tako pogosto zastavili – saj smo bili vendar obdani s Kamniško-Savinjskimi Alpami, ki so nam delale senco in Kamniško Bistrico, ki nas je ohladila, ko smo se pregreti vračali z osvojenih vrhov. Kar vprašajte udeležence tabora, da si moral biti za skok v reko kar nekoliko pogumen, tako, da smo se nekateri zadovoljili že s tem, da smo vanjo pomočili svoje roke.

Katere vrhove smo osvojili, vas zanima? Če bi brali zapise otrok, ki jih najdete v tabornem časopisu, ki je objavljen na društveni spletni strani (www.onger.org), bi se povprečen zapis o naših planinskih turah glasil nekako takole: "Šli smo gor. Ko smo prišli gor, smo imeli malico. Potem smo šli dol." Vse jasno, kajne? Lahko pa zato jaz dodam, da smo letos z mlajšo skupino dobro prečesali dolino Kamniške Bistrice, saj smo prehodili Koželjevo pot ob Kamniški Bistrici in si ogledali slap Orglice ter obiskali balvane Žagano peč, Lepi kamen in Sivnico. Pa tudi višje smo se odpravili, in sicer z nihalko na Veliko planino (slika desno: Na Veliki planini smo obiskali tudi Preskarjevo bajto in spoznali življenje pastirjev), za "ta glavno turo" pa smo se od Jermance povzpeli na Kamniško sedlo.

Še v višji prestavi je hodila naša starejša skupina. Ta je že na prvi turi osvojila Staničev vrh, kjer so morali zadnjih 50 metrov pod vrhom postavili čisto pravo vrvno ograjo. Še bolj zanimiva je bila tura na Lučkega Dedca oziroma bolje rečeno spust, kjer so udeležence čez Skok spuščali kar po vrvi. Tako se njihova tretja tura na Veliko planino, ki so se je seveda lotili brez pomoči nihalke, morda sliši enostavno. Nanjo so se povzpeli po Martinj stezi preko planin Dol in Konjščica ter tako še vedno opravili zahtevno turo s prehojenimi skoraj 1500 višinskimi metri. Za piko na i so si za zadnjo turo privoščili vzpon še na enega dedca, tokrat Kamniškega. Pridni smo bili, ni kaj – k temu pa je seveda pripomoglo tudi lepo vreme, ki nam je samo za zadnjo turo spremenilo naše cilje. Pa še takrat je dež počakal do zgodnjega popoldneva, ko smo bili že vsi nazaj v taboru.

Starejša skupina med vzponom na Staničev vrh

"A na taboru hodite samo v hribe?" Kljub temu, da pri nas resno jemljemo, da je naš planinski tabor res planinski, pa si vsak drug dan na taboru vseeno vzamemo prosto ter se posvetimo drugim poučnim in zabavnim aktivnostim. Tako so naši otroci že pravi strokovnjaki pri delu s kompasom in zemljevidom in se pogumno sami podajo na orientacijsko tekmo. Letos se je za večji izziv kot sam zemljevid izkazala skušnjava v obliki borovnic, ki so rastle ob poti, da so ekipe prišle na cilj nekoliko kasneje kot smo pričakovali.

Brez selfijev ne gre tudi na planinskem taboru

Kamniško Bistrico smo spoznavali tudi s pomočjo škratov, vil, velikanov in rokovnjačev in si tako mimogrede zapomnili, kako je nastala Žagana peč, balvan, ki smo ga preplezali na naš "plezalni dan". Saj vsi veste, da so jo prežagali prav škratje, kajne? Če je bil med nami še kak nejeveren Tomaž, je vse dvome razblinila Irena Cerar, pravljičarka, ki nas je obiskala in nam kamniške pravljice pripovedovala kar ob tabornem ognju. Preostale večere na taboru pa smo si popestrili kar sami – enkrat je bil čas za tekmovanje v improvizaciji ali petje, drugič za prav poseben nočni lov na "živali". Med naše najljubše večere pa sodi večer, ko si na tabornem ognju kar sami spečemo hrenovke in krompir – uf, kako pazimo, da nam košček hrenovke ne pade v ogenj. Prav tako ne gre brez planinskega krsta, ko v našo planinsko družino sprejmemo vse tiste, ki so na taboru prvič, in ob tej priložnosti prejmejo tudi svoje planinsko ime.

Skupinska fotografija s "kamniško kamelo"

In še in še bi vam lahko pripovedovala o našem taboru: kako smo tekmovali v spuščanju ladjic, ki smo jih sami izdelali, kako otroci na koncu tedna skorajda niso več potrebovali šotorov, saj so si zgradili tako dobre bunkerje, pa o tem, kako smo lahko spremljali let helikopterja, ki je pristajal prav poleg našega tabornega prostora, saj so ravno v tistih dneh obnavljali bivak pod Skuto in kako nas je obiskala gorska reševalna služba - pa se je nekje treba ustaviti. Vi pa si več lahko preberete v že omenjenem tabornem časopisu, morda pa poznate tudi koga, ki je bil z nami, saj nas je bilo na taboru skoraj štirideset, in ga poprosite za informacije iz prve roke. Ko se boste pogovarjali, pa jih le povprašajte, kdaj si bomo slike in film s tabora ogledali skupaj v živo in se nam takrat pridružite. Morda pa vas zaskrbijo pete in greste prihodnje leto z nami tudi vi.

Polona Podbevšek, vodja MPT Kamniška Bistrica 2015