Odprtje razstave - Na planincah luštno biti (MMK)
03.01.2017

Stalne razstave
NA PLANINCAH LUŠTNO BITI - ŽIVLJENJE NA KAMNIŠKIH PLANINAH

V Medobčinskem muzeju Kamnik so konec decembra odprli razstavo, ki je zelo zanimiva tudi za planince in vse, ki zahajajo v gore nad Kamnikom.

Nova stalna razstava Na planincah luštno biti prikazuje pregled življenja na kamniških planinah od prvih arheoloških najdb do danes. Velika planina je največja pašna planina na Slovenskem, ki je v veliki meri ohranila svojo prvobitnost in tradicijo, pa kljub temu še živi.

Razstavo odpiramo ob 55. obletnici ustanovitve kamniškega muzeja in je posvečena spominu na Vlasta Kopača in dr. Toneta Cevca, velikanoma slovenskega gorništva, arhitekta in etnologa, ki sta zaslužna, da ima, predvsem Velika planina, danes še kolikor toliko avtentičen videz. Brez njiju, bi bilo stanje še mnogo slabše.

Letos mineva tudi 20 let, odkar je skupina raziskovalcev, ki se je zbrala okrog Toneta Cevca (Miran Bremšak, France Stele, dr. Jana Horvat, Janez Bizjak, dr. Ivan Turk idr.) uspešno našla prvo visokogorsko najdišče Na stanu pod Kamniškim sedlom iz antičnega obdobja. To je bilo prvo ne-jamsko najdišče, najdišče na planem. Do leta 1995-1996 smo v visokogorju poznali več ali manj le jamske postojanke, v pogorju Kamniško-Savinjskih Alp Potočko zijalko in Mokriško jamo, ki sta bili obiskovani pred 30.000 leti.

Kaj je bil najprej človek v planinah – lovec, nabiralec, rudar ali pastir? Komu pripadajo številni odlomki lončenih posod, orodij, kresilnikov, nakit?

Skozi arheološke najdbe spoznavamo vsakdanjik pastirja v rimskem času, najstarejši do sedaj znani tloris pastirske bajte s konca 16. stoletja na Veliki planini. Pa tudi, koliko desetletij se je vlekel spor med mestom Kamnik in Andrejem pl. Lambergom s Črnelega glede pašnih pravic. Pastirske bajte so v navalu besa celo požigali. Leta 1538 se v pisnih virih prvič omenja Velika planina kot Velika konjska planina.

Spoznavamo življenje in delo pastirjev v poletnih mesecih, pa tudi njihovo družabno življenje, ustvarjalnost in celo vraževernost. Kdo ne pozna velike posebnosti planine – trniče, ki jih oblikujejo še sedaj. Prav trniči in ovalne pastirske bajte so posebnost, ne samo slovenskih planin, ampak celotnega alpskega sveta. Da ne govorimo o endemičnih živalskih in rastlinskih vrst, ki so le na območju Kamniško-Savinjskih Alp. Velika planina živi tako poleti s pohodništvom, kot tudi pozimi, ko dobi druge obiskovalce – pohodnike, smučarje, krpljarje, bajtarje. Prvi začetki zimskega turizma segajo v leta po prvi svetovni vojni, ko se je začelo uveljavljati smučanje, zlasti turno smučanje. Množičen zimski turizem pa sta omogočili žičnica in sedežnica leta 1964.

Razstava na interaktiven način prikazuje življenje planine skozi različne letne čase, kakor tudi iz preteklosti do sedanjosti. Avtorici razstave sta Janja Železnikar in mag. Zora Torkar. Oblikovala jo je Polona Zupančič, Mi ka do.

Vir: Medobčinski muzej Kamnik