11. festival gorniškega filma - ste že videli ...?
23.02.2017

Na spletni strani RTV Slovenija si lahko ogledate filma (klikni na naslov), ki sta že bila predvajana v tekmovalnem delu 11. festivala gorniškega filma.

LEGENDARNI DRENOVCI
Prve zimske vzpone v naših hribih sta leta 1907 opravila Rudolf Badjura in Bogumil Brinšek, tri leta pozneje pa so se jima pridružili še Pavel Kunaver, Ivan Tavčar in Ivan Michler. Ime društva - Dren - so izbrali zaradi lastnosti drevesa drena, ki je izjemno trd, a hkrati prožen.
Drenovci, so popularizirali gorništvo in alpinizem, bili začetniki smučanja, prvi so markirali pešpoti v slovenskih gorah in ob tem bili tudi pionirji umetniške gorske fotografije. Poleti 1911 so prvi brez vodnika preplezali severno triglavsko steno po smeri, ki se danes imenuje Slovenska smer. Naslednjo zimo pa so opravili tudi prvi zimski vzpon na Triglav.
Februarja leta 1910 je kranjski deželni glavar baron Theodor Schwarz von Karsten sklical posvet o jamarstvu in nanj povabil cvet kranjske inteligence. Soglasno so sklenili, da se ustanovi društvo za raziskovanje jam. Ko pa je bilo treba začeti raziskave, se je pokazalo, da so odborniki stari gospodje, ki podzemnih jam niso nikoli videli niti o njih kaj vedeli. V zadregi so se obrnili na tajnika društva Dren Bogumila Brinška in skupino planincev in alpinistov, ki so sami sebe imenovali drenovci.
Ponudba je bila avanturističnim drenovcem pisana na kožo, in legenda je bila rojena! Drenovci so od leta 1910 do 1917 raziskali več kot 400 jam, zapustili prek 350 skic, natančnih načrtov ter katastrskih opisov ter bogat dnevniški in fotografski arhiv.
Kunaver in Michler sta leta 1917 na Banjški planoti in Trnovskem gozdu, na 90 kvadratnih kilometrov velikem ozemlju ob frontni črti , v šestih mesecih raziskala ter kartirala 101 jamo. Še danes je to tako rekoč nedosegljiv svetovni rekord.
Zgodba drenovcev se je končala po prvi svetovni vojni z vzpostavitvijo Rapalske meje. Kunaver zapiše: “Čez sam vrh Triglava je bila potegnjena meja. Vzeti so nam bili bajna Trenta, ves Mangart …! Nam jamarjem pa je segla bolečina do srca – saj so nam vzeli ves klasični kras!«
S svojim jamarskim, danes bi ga imenovali “športnim” pristopom k raziskov ...

AMA DABLAM, IZSANJANE SANJE
Dokumentarna pripoved režiserja Igorja Vrtačnika o treh možeh in eni steni, ki se je začela odvijati spomladi leta 1996 na eni najlepših gora na svetu: 6828 metrov visokem Ama Dablamu.
Vanji Furlanu in Tomažu Humarju se je po sedmih dneh izjemno težavnega plezanja uspelo preko severozahodne stene prebiti na sam vrh. Zvonko Požgaj, njuna edina zveza z dolino, je dogajanje spremljal iz baznega tabora, ju preko oddajnika usmerjal in vzpodbujal, obenem pa skrbno snemal in zapisoval vse, kar se je dogajalo v tistih dramatičnih dneh.
Rezultati te izjemne odprave so že nekaj časa znani. Vzpon je bil v tujini iznačen kot največji alpinistični dosežek v letu 1996 in ostaja eden večjih v zgodovini. Vanje Furlana že dolgo ni več med nami, trinajst let kasneje pa je v Nepalu na Langtang Lirungu ostal tudi Tomaž Humar. Njegov sin je kot 19-letnik postal najmlajši človek, ki je prekolesaril zemeljsko oblo. Duhovne in vztrajnostne dediščine svojega očeta ne skriva: »Moj oče mi je pomenil to, kar upam, da bom nekoč tudi jaz pomenil svojemu sinu. Torej zgled in ponos. Bil je človek, ki je imel sanje, večje od strahov. Oče me je poleg številnih spoznanj naučil predvsem dve stvari: v življenju nikoli ne poklekni in ne zapravi svojega ponosa, kajti ko enkrat to storiš, ti ne ostane nič. In ne odnehaj takrat, ko je težko.«
Film o izginjanju, času, umrljivosti, spominu in večnosti človeškega duha se priklanja enemu največjih dosežkov slovenskega alpinizma v svetu in je posvečen Vanji Furlanu ter Tomažu Humarju.