Planinsko društvo Onger Trzin

Planinsko društvo Onger Trzin je za februarski »lažji« izlet izbralo vzpon na Ratitovec, 1678 m visoki vrh v škofjeloškem pogorju. Lahko bi rekli tudi v Rovtarskem hribovju, saj območje sodi tudi v Rovte. To je bilo v preteklosti skoraj neposeljeno območje, v srednjem veku pa so škofjeloški škofje, ki so izhajali iz Freisinga na Bavarskem, tam začeli naseljevati tudi svoje podložnike iz Bavarske, Tirolske in tudi iz slovenskega Primorja. O tem govorijo še nekatera nemška ledinska imena. Najvišji vrh Ratitovca je tako Altemaver. Priseljenci so se sčasoma zlili s številnejšim slovenskim okoliškim prebivalstvom, v podobi tamkajšnjih naselij pa je še opaziti nekatere arhitektonske posebnosti, ki so jih priseljenci prinesli s sabo.

Na planinskem društvu smo bili precej na trnih glede datuma izleta na Ratitovec, saj vremenske napovedi niso bile najbolj obetavne, vedeli pa smo tudi, da je na poteh ponekod še ledeno. Po študiju številnih vremenarskih napovedi in kart smo se vseeno odločili, da gremo na vrh 8. februarja, prav na kulturni praznik. »Bomo pa še bolj kulturni, kot običajno!« smo si rekli. Vremenarji so napovedovali, da se bo tistega dne zvečer vreme poslabšalo, a že tudi za čez dan so napovedovali možnost rahlega sneženja ali pa vsaj dežja. Organizatorji izleta smo zadolžili dekleta, da poskrbijo za sonce in v soboto smo se podali proti Železnikom in naprej do Prtovča.

Za začetek pa smo seveda počastili tudi spomin na našega največjega pesnika. Za uvod smo zrecitirali Zdravljico in prebrali še nekaj izbranih pesmi Franceta Prešerna. Ko smo pripeljali v Prtovč, nas je pozdravilo sonce. Nagrada za pogumne! Med vzponom pa nas je na poteh, nekaj pod gozdno mejo pozdravil tudi led prekrit s snegom. A se nismo dali. Večina je imela s sabo derezice in s kar strumnim korakom smo se podali v breg in do Krekove koče pod vrhom Ratitovca. Tam nas je sicer pozdravila megla, a smo se zatekli v tople gostinske prostore, pokušat znamenite flancate z Ratitovca in druge dobrote.

Nasiteni in odžejani smo se odločili, da moramo še na glavni vrh. Za pogumno odločitev nas je spet pozdravilo sonce in v res bleščeči zimski okrasitvi smo se povzpeli na razgledni vrh, od koder smo lahko občudovali Julijce s Triglavom na čelu, Karavanke s Stolom in Kamniške Alpe z zasneženim Grintovcem. Bilo je lepo, še zlasti, ker je bilo vse okrog nas tudi vse polno z ivjem in snegom okrašenih dreves. Opogumljeni smo se odločili, da sestopimo po drugi, prisojni poti, ki je bila v zgornjem delu bolj kopna, kot tista po kateri smo prišli. Dol je šlo lažje, čeprav se je malo vleklo, a vse težave so bile pozabljene, ko je Danilo, že po tradiciji, odprl prtljažnik svojega avtomobila z bogato izbiro sladkih in tekočih dobrot. Piko na i pa smo za konec postavili še z nekaj prebrane poezije. Saj smo tudi planinci kulturni!