Planinsko društvo Onger Trzin

V našem pravnem sistemu velja, da je dovoljeno vse, kar ni izrecno prepovedano. Zato je v gorskem svetu dovoljeno početi vse, kar ni izrecno prepovedano - četudi je skregano s tradicionalnimi vrednotami in morda celo zdravo pametjo. In če ni prepovedano, je take posege v našem pravnem redu nemogoče preprečiti, ustaviti ali preganjati.

Novodobno markiranje novodobnih atletov – sramota na Krvavcu.

Seveda posegi, o katerih zadnje čase pišemo na straneh Gore-ljudje.net, še zdaleč niso edini. Motoriziran dostop v naše gore je pravilo, ne izjema. Celo v našem edinem narodnem parku! (V zadnjih nekaj letih so nastale "traktorske ceste" na planino Dedno polje, Laz, tik pod Viševnik ... ) Še pred nekaj leti tihi in mirni kotički v Karavankah so se spremenili v prizorišče motoriziranih izletov, množičnih prireditev in gostilniških veselic (proces je zajel cele Karavanke, pa tudi nekatere dele Julijcev - pomislimo recimo na Martuljek!) Planinske koče se tam, kjer je možen dostop z avtom, množično spreminjajo v popolnoma navadne gostinske objekte - v kar jih sili konkurenca, pa tudi sanitarno - tehnični predpisi. Seznam vseh planinskih poti, ki so bile v zadnjih nekaj letih razrušene, poškodovane z vlakami, cestami, smučarskimi progami, poletnimi sankališči ... spremenjene v ceste, bi bil zelo dolg. Zanimivo bi bilo vedeti, ali na PZS pri Komisiji za pota tak seznam obstaja. In zakaj ga ne objavijo. Morda bi ob pogledu na dejanski pregled stanja koga le srečala pamet ...

Bager na planini Svečica – eden najbolj znanih primerov gradnje ceste na planino »za vsako ceno«.

Pojavlja se izrazita težnja, da bi se v našem gorskem svetu razvijal gorski turizem po vzoru Švice in še nekaterih drugih predelov Alp (vrhunska gostinska ponudba tudi v visokogorju, čim lažji dostop, razni adrenalinski poligoni, plačljive ferate, helikopterski turizem itd.) Gorništvo in gorski turizem seveda nista eno in isto - čeprav je gorniški turizem del širšega pojma gorski turizem. Ampak gorništvo ima svoje povsem specifične značilnosti in zahteve - med drugim doživljanje narave v čim bolj neokrnjeni obliki, visoko stopnjo odgovornosti do sebe in sotovarišev, odrekanje udobju na račun kakovosti doživetja, sprejemanje določene stopnje tveganja (ki ga v naravnem okolju sploh nikoli ni možno popolnoma izključiti), željo po odmiku iz potrošniške vsakdanjosti ... in še bi lahko naštevali. Prav zaradi teh temeljnih razlik je bila leta 2002 sprejeta tako imenovana Tirolska deklaracija o gorskih športih, pa tudi Izjava z vrhov pod okriljem UIAA. Smo v Sloveniji razmejili planinstvo (gorništvo) od gorskega turizma - ali še zmeraj mečemo vse v isti koš?

Sodobni pastirji izkoriščajo »luknje v zakonu«. Na račun starodavnih »vlak« se izgrajujejo ceste. In ko je narejena cesta (sploh če ni dobro utrjena) je to takoj izziv: za gorske kolesarje (ti so ob upoštevanju določenih omejitev v resnici edini sprejemljivi), motokrosiste, voznike štirikolesnikov, pozimi motornih sani, …

Slovenski gorski svet je bil še pred nekaj leti izjemno lepo ohranjen, čeprav gre za majhen prostor, ki je za sodobna sredstva relativno lahko dostopen. Zdaj se to iz dneva v dan spreminja. Ne gre le za degradacijo naravnih, ampak tudi kulturnih vrednot (tradicionalni način gospodarjenja s pašnimi planinami in kmetijskimi površinami v naših gorah sploh je bil pravi, resnični spomenik umnosti, etike, ustvarjalnosti, čuta za lepo in praktično in vrednot naših gorskih kmetov. S sedanjim razkopavanjem po planinah, uničevanjem stavbne dediščine in gostilniškim zaslužkarstvom ima to malo skupnega.) Seveda ne moremo ohraniti vsega - ampak morali pa bi ohraniti vsaj najpomembnejše.

Vprašanje je, kako to lahko storimo.

Štirikolesniki – ko se v tišini gozdov ali pašnikov prikaže ta novodobna modna muha si ne moreš kaj, da si ne misliš: »Kdor nima v glavi ima pod ritjo!« Ta in naslednja slika pa nosita še neko drugo sporočilo – vzeti sta s strani Zveze paraplegikov Slovenije. Kot v posmeh – češ, ubogi invalidi ne morejo drugače v hribe. Mar ni v tem dejanju začutiti neko sprevrženost, hud egoizem?

Ni res, da ob vsem, kar se dogaja, ne ukrene nihče nič. Pritožujejo se posamezniki in društva, obstajajo prijave inšpekcijskim službam, pisne pritožbe, protesti, pisma na MOP in pisma vladi ... članki po medijih ... Žal je vse bob ob steno. Edino, kar bi bilo učinkovito, je poskrbeti, da bodo naši predpisi taki, da bo v skladu z njimi škodljive in razdiralne posege mogoče učinkovito preprečevati (ZDAJ NISO!).

Ne gre le za predpise na državni ravni, ampak tudi za odločitve na občinski ravni! Občina je tista, ki v prvi vrsti gospodari s prostorom in s svojo naravno in kulturno dediščino. Občina je tista, ki sprejema prostorske akte. Občina je tista, ki opredeljuje svoje prioritete in razvojne cilje - in tudi načine, kako te cilje doseči.

člani Zveze paraplegikov Slovenije na Golici.

Prvi in morda najpomembnejši korak je torej, da vsak v svojem občinskem okolju vpliva na to, kakšna bo prihodnost gorskega sveta in ljudi, ki tam živijo. Hvala bogu, da se še kdo hoče ukvarjati s pašo! Hvala bogu, da gorske kmetije ostajajo žive - tudi s pomočjo kmečkega turizma. Seveda pa ni vseeno, KAKO SE TO ZGODI. Podpreti je treba kakovostne razvojne načrte, take, ki upoštevajo tudi naravne in kulturne vrednote naših gora (JA, TAKI RAZVOJNI NAčRTI SO MOŽNI in še ekonomsko učinkoviti bi bili!), ne pa takih, ki jih degradirajo v tretjerazredni lunapark. Zgled: Logarska dolina in občina Solčava! Pa še tam je prihajalo do nezaželenih posegov, ker pri odločilnih javnih ustanovah preprosto ni bilo volje, da bi zadevo rešili na drugačen način (nove gozdne ceste, ki se jim je hotel izogniti celo sam lastnik gozdov!).

Druga stvar, ki je nujna, je kar se da množična podpora zavarovanim območjem vseh vrst v naših gorah in predgorju.

Ali si v Julijskih Alpah želimo narodni park po mednarodnih merilih (kar pomeni, da mora biti 75% parka namenjenega ohranjanju naravnih procesov in primernemu doživljanju narave - brez urbanizacije, gradenj velike infrastrukture, kmetijskih dejavnosti, motorizacije, komercialnega lova) ali pa želimo, da se območje varovanja naravnih procesov skrči na minimum (na kakšno tretjino sedanjega parka), vse ostalo pa bo prepuščeno razkopavanju in "razvoju".

Vozniki džipov svoje igračke seveda niso kupili zato, da bi jo imeli doma v garaži … Jeep je ustvarjen za obiskovanje narave …

Ali si želimo zavarovati in trajno negovati žlahtno kulturno krajino v naših gorah - v Julijskih Alpah in drugod - kar pomeni ohranjati stavbo dediščino, pašnike, senožeti, tradicionalno pašo na planinah, poselitev vasi, sadovnjake s starimi sortami sadja, kolovoze, plotove, kozolce, pojila in kale, polja in vse, kar je še tega, kar daje pokrajini v naših gorah tako žlahten pečat? Ali pa smo za to, da se planine spremenijo v naselja počitniških hišic, seniki v gostilne, da se travniki zarastejo in da domačije pokupijo tujci - in jih spremenijo v hotele z igralnicami...(to se, bodimo iskreni, najbolj splača!) Ali smo pripravljeni TUDI ZA CENO KAKŠNEGA LASTNEGA ODREKANJA podpreti regijski park Kamniško - Savinjske Alpe? Smo pripravljeni puščati osebne avtomobile tam, kamor sodijo - na parkiriščih v dolini? Smo pripravljeni vztrajati, da planinske postojanke niso gostilne, ampak naj bi nudile le nujno zatočišče in preskrbo in čim manj motile naravno okolje?

Vetrnice ne pomenijo vedno »zelene energije« … Ljudi je z njimi dokaj lahko zavajati!

Primorski hribi, ki so dobro prevetreni, so vsi po vrsti predlagani za lokacije ogromnih vetrnih elektrarn. Ne le Volovja reber - tudi Vremščica, pa vse ostalo tja do roba Trnovske planote. Možne lokacije za VE so bile opredeljene celo v TNP! (Da, čisto res!), odlično prevetreni pa so tudi grebeni vseh Karavank in tudi marsikaj drugje v našem gorskem svetu . Splošna potratnost z električno energijo nudi krasno opravičilo, da bomo Slovenci morali žrtvovati svoje hribe za VE. Bitka za Volovjo reber jasno kaže, kako slaba obramba pred takimi posegi je naša trenutna zakonodaja - res pa je, da v primeru Volovje rebri tudi na podlagi sedanjih predpisov sploh ne bi smelo biti dvoma o skrajni škodljivosti tega posega, če se uradni organi ne bi nepopisno sprenevedali!

Bitka za nov zakon o TNP je silno intenzivna, naporna, strokovno zahtevna in že zelo dolgotrajna. če se o tem nenehno ne piše in ne poroča, še ne pomeni, da se nič ne dogaja! Nasprotno! Toda 28 nevladnih organizacij, združenih v Koalicijo za TNP, s SAZU in ZRC SAZU, z vsemi strokovnimi organizacijami in uglednimi posamezniki , vključenimi v to bitko, s CIPRA, Mountain Wilderness, Društvom za ohranjanje naravne dediščine Slovenije vred nismo dovolj močni, da bi preglasili interese lastnikov zemljišč, gozdarjev, lovcev, hotelirjev, načrtovalcev igralniškega turizma, črnograditeljev, vikendašev, načrtovalcev športnih središč, ljubiteljev motoriziranega divjanja in vseh ostalih, ki bi namesto narodnega parka pač radi imeli poligon za uresničevanje svojih interesov.

Ni res, da ohranjanje naravne in kulturne dediščine pomeni zaostajanje v razvoju! Res pa je, da ohranjanje teh vrednot zahteva specifičen razvoj, skrbno načrtovan in usmerjen predvsem v koristi lokalnega prebivalstva. Predvsem pa je nujno, da naravno in kulturno dediščino naših gora zares prepoznamo kot vrednoto - in da se zanjo tudi zares, javno in energično, postavimo v bran!

Na posvetovanju o prihodnosti Triglavskega narodnega parka, ki je bilo v okviru Prvega mednarodnega festivala gorniških filmov v Cankarjevem domu v Ljubljani letos spomladi (in ki ga je organizirala Koalicija nevladnih organizacij za ohranitev TNP skupaj z Društvom za gorsko kulturo) je dr. Boštjan Žekš, predsednik SAZU, dejal: "Vse skupaj je tako, kot bi ves čas streljali v temo, tam v temi pa nihče niti AV! ne zavpije, kaj šele, da se kaj spremenilo."

Jaz res ne vem, kaj bi še morali narediti, da bi prišlo do široke javne podpore ohranjanju narave - in tudi naše kulturne in duhovne dediščine gora. Bi me pa veselilo, če bi se to zgodilo! Vsekakor se je za to vredno potruditi!

Marjeta K. Svetel